Potem ko je ministrstvo močno razburilo kulturniško javnost, s tem ko je v javno obravnavo poslalo neusklajeno novelo ZUJIK, je Asociacija skupaj s številnimi drugimi deležniki preko različnih aktivnosti in s strokovnimi argumenti uspela doseči, da je bil sporni predlog umaknjen iz nadaljnje obravnave.
Kljub temu, da je ministrstvo na zadnji dan javne obravnave sporočilo, da novelo ZUJIK umika, se je Asociacija odzvala s konkretnimi predlogi, kjer smo pri vsakem spornem členu pokazali, zakaj predlogi niso v korist kulture.
Najprej čisto k osnovam. Ministrstvo je v javno obravnavo poslalo predlog spremembe zakonodaje brez običajnega spremljevalnega gradiva. Predlog sprememb zakona tako ni vključeval analize, ki bi govorila o finančnih posledicah zakona, prav tako ni bilo moč najti primerjave z ureditvami v drugih državah ali načel in ciljev zakona. Obrazložitve ob posameznih členih so bile večinoma skope in brez argumentacije, kar je toliko bolj zameglilo namen oziroma cilj sprememb.
Eden od največjih posegov, ki jih je želelo sprejeti ministrstvo, je vključeval zamenjavo Kulturniške zbornice Slovenije (KZS) z reprezentativnimi stanovskimi društvi. Ob tem je bila navedena zgolj skopa argumentacija, da je sprememba potrebna, ker naj bi prišlo do samoukinitve KZS. Glede izpostavljene institucije Asociacija že vrsto let poudarja, da bi bilo potrebno KZS preoblikovati, ne pa ukiniti, saj bi tovrstna ustanova lahko opravljala strokovne analize s področja kulturne politike, prav tako bi lahko tvorno sodelovala pri spremembah zakonodaje. Ministrstvo je po drugi strani želelo z ukinitvijo KZS naloge, ki jih je opravljala kulturniška zbornica, zgolj prenesti na reprezentativna stanovska društva, ob tem pa sta vsaj dva večja problema. Prvi je, da se ministrstvo sploh ni posvetovalo z vsemi stanovskimi društvi, ali bi bila pripravljena prevzeti naloge, za katere je bilo predvideno, da bi jih opravljala. Kot drugo pa je nujno izpostaviti, da zavoljo manjkajoče analize finančnih posledic ni jasno, kako bi se prenos aktivnosti financiral, saj sredstva, ki jih je prejemala KZS nikakor ne bi zadostovala, da bi sorodne naloge prevzelo potencialno tudi do dvajset krat več organizacij.
Problematičen je bil tudi predlog vključevanja nevladnega sektorja v zakonodajo. Predlog je namreč govoril o tem, da so nevladne organizacije prostovoljne organizacije in s tem posredno odrekal možnost profesionalizacije NVO. Problematično je tudi, da je Delovna skupina za trajni dialog z nevladnimi organizacijami že pripravila in uskladila skupno definicijo nevladnega sektorja v kulturo, ki bi jo ministrstvo moralo zgolj prenesti v zakonodajo, a tega predloga ni upoštevalo, o spremembah pa se ni posvetovalo z omenjeno delovno skupino.
Glede nevladnega sektorja in ostalih izvajalcev javnih kulturnih programov ter projektov je bilo problematično tudi, da se je s predlogom želelo ukiniti primerljivost plačila z delom v javnih zavodih. Ministrstvo je dodatno, tudi na jezikovni ravni poudarjalo drugost in drugačnost tovrstnih izvajalcev, kar je poseg v temeljno razumevanje skupnega sistema uresničevanja javnega interesa v kulturi, ki ga ne morejo izvajati zgolj javni zavodi, pač pa ga izvajajo tudi številni drugi izvajalci, vse od nevladnega sektorja in samozaposlenih v kulturi, do gospodarskih družb in ostalih.
Med predlogi je bila tudi ponovna uvedba razširitve 82.b člena, katerega duh je sicer na načelni ravni možno pozdraviti, a dejstvo je, da brez analize o finančnih posledicah in zagotovil, da se bo rezerviralo dodatna sredstva za izvajanje ukrepa, tovrstna sprememba lahko pomeni zgolj opustošenje nevladnega sektorja. Zato bi bilo najprej potrebno narediti analizo, kako se je ukrep izvajal do sedaj v okviru javnih zavodov in detektirati vse probleme in pomanjkljivosti ter odgovornost ministrstva za kulturo, šele kasneje pa bi ob zagotovljenih finančnih virih lahko pričeli razmišljati o prenosu omenjenega določila tudi na nevladni sektor.
Asociacija se je odzvala tudi na številne druge predloge, ki jih lahko preberete na tej povezavi.