Na področju sodobnega plesa je eno najbolj prepoznavnih imen Zavod Emanat, ki poleg produkcije skrbi tudi za založniško dejavnost, hkrati pa se pogosto povezuje z drugimi akterji na področju kulture in umetnosti ter tako sega preko meja področnih zamejitev.
Zavod Emanat je član Asociacije že vrsto let, predstavniki zavoda pa so na področju kulturne politike aktivni sooblikovalci stališč Asociacije. Na naša vprašanje je odgovarjala Maja Delak, umetniška vodja Zavoda Emanat. Pogovarjali smo se o problematičnemu večletnem programskemu razpisu za nevladne organizacije v kulturi, pri katerem Emanat ni bil izbran, govorili pa smo tudi o področju plesa in položaju samozaposlenih ustvarjalcev.
Emanat je ena od organizacij, ki ni bila sprejeta v financiranje na zadnjem štiriletnem programskem razpisu. Kako gledate na celotno dogajanje okoli razpisa?
Mislim, da je buren odziv kulturne scene rezultat ponavljanja vsakokrat enake situacije: gre za frustracijo, ki je posledica vseobsegajočega nezadovoljstva z načinom komuniciranja s strani ministrstva in njihovih predstavnikov, o nujno potrebnih razvojnih korakih in ne zgolj lepljenja obližev za obstanek umetniškega delovanja. V zadnjih nekaj desetletjih se je po eni strani nevladna scena razvila zaradi delovanja avtoric in avtorjev, po drugi pa tudi zaradi mehanizma razpisov in profesionalizacije v okviru samostojnega poklica. Tu merim na dejstvo, da je bilo po letu 1990 za umetnika, ki se je hotel prijavljati na razpise, nujno ustanoviti pravno telo. Posledično je nastala množica društev in zavodov, ki so nastali z namenom produkcije posamičnih avtorjev in avtoric. Iz prvih razpisov za projekte so se razvila ostro zamejena in neprehodna področja in različne oblike: enoletni, večletni projektni in programski razpis, avtorski opusi, festivali, itn.
A ob tem se ne da izogniti občutku, da so bile te oblike postavljene z namenom nekakšnega discipliniranja ali celo blokiranja področij in ne v smeri spodbujanja razvoja. Ob vsem tem se je močno razraslo tudi samo ministrstvo, ki je za vsa ta področja in razpise zadolževalo vse več ljudi, to drobljenje pa je povzročilo veliko nepreglednost in dodatno birokratizacijo.
Emanat je organizacija, ki deluje od leta 2006 na uprizoritvenem, izobraževalnem in založniškem področju, v zadnjih letih pa smo s pomočjo programskih sredstev na Mestni občini Ljubljana in na ministrstvu za kulturo dejavnosti uspešno razširili še na intermedijsko in glasbeno področje. V programskem razpisu smo bili v zadnjih dveh ciklih: 2010-2013 (v program smo bili sprejeti s posebno odločbo takratne ministrice za kulturo Majde Širca, ki je programsko financiranje razširila še na štiri organizacije, ki jih je komisija izločila) in 2013-2017. Ampak od tu se je situacija še poslabšala. Naj navedem primer: kot Emanat smo leta 2007 prejeli sredstva za večletni projekt (Opus Maje Delak od leta 2007 do leta 2010) in sicer v višini 37.000€ za posamično leto. Vsebinsko je projekt zajemal eno produkcijo letno, en manjši projekt sodelovanja in vso postprodukcijo in gostovanja. V januarju smo prejeli 80% sredstev na osnovi zelo enostavnega zahtevka, preostalih 20% v drugi polovici leta. Januarja naslednje leto smo oddali finančno in vsebinsko poročilo. Prijavljali smo se še na razpis usposabljanja in na razpis za enoletne projekte drugih avtorjev.
V preteklem financiranju programa zavoda Emanat (2013-2017) je zavod prejel s strani Ministrstva za kulturo 63.700€ podpore, ampak za mnogo obširnejši program: letno je zajemal vsaj štiri nove produkcije različnih avtoric in avtorjev na uprizoritvenem in intermedijskem področju, postprodukcijo in gostovanja, izobraževanje, beleženje avtorskih praks in glasbeno založništvo – torej več kot dvakrat večji obseg. Vsako leto je potrebno oddati tri obširne zahtevke z opisom aktivnosti, ki jim prilagamo fotokopije vseh računov, in končno vsebinsko in finančno poročilo. Prav tako moramo vsako leto oddati program dela za naslednje leto, ki je v veliki meri podobne oblike kot prijava celotnega programa na razpis.
Posledica je nesorazmerno večja administrativna zahtevnost, kjer je organizacija prisiljena v zaposlovanje dodatnega kadra, ki izvršuje izpolnjevanje vseh omenjenih zahtev. Ustvarjalke in ustvarjalci smo tisti, ki zaradi višanja prav teh stroškov, tako na ministrstvu kot tudi v zavodih z redno zaposlenimi, še dodatno izgubljamo sredstva na projektih.
Hkrati se je v letih krčenja števila organizacij, ki so financirane na programskem razpisu, izkazalo, da je morda s tem področje sodobnega plesa celo najbolj utrpelo škodo. To je vidno predvsem z vidika stabilnosti financiranja, ki ga deloma omogoča štiriletni programski razpis, ob dejstvu, da sodobno-plesno področje nima niti ene javne ustanove, ki bi lahko poskrbela za ustvarjalce, kjer bi se ustvarjalci zaposlovali. Na programski razpis so se prijavile organizacije s svojimi programi, ki zajemajo različne zvrsti in dejavnosti in to z različnimi kadrovskimi in materialnimi pogoji. Programsko financiranje so v tem zadnjem razpisu pridobile vse organizacije, ki upravljajo z uprizoritvenimi prostori, med njimi dve s pretežno plesnim programom. Ostali prostori so namenjeni pretežno gledališki produkciji ali pa kombinaciji različnih uprizoritvenih praks. Ob tem je pomenljivo dejstvo, da velika večina gledališke, baletne, operne in lutkovne produkcije poteka v javnih zavodih, a sredstev in prostora za raznoliko in široko paleto plesnih izrazov je v prostorih, ki imajo polno lastne produkcije, malo, javnih zavodov pa na našem področju ni. Ob tem, da je stanje za javne zavode ravno tako vedno bolj kritično, se seveda vsi ministri otepajo sodobnega plesa, kolikor se le da. Nekateri prikrito, drugi pa brezobzirno uničujejo še tisto malo kar se je premaknilo na bolje. Zato še vedno menim, da kljub vzpostavitvi nekaj prostorov v zadnjih 30-ih letih še vedno rabimo Center sodobnih plesnih umetnosti.
Kulturniki, številne nevladne organizacije in drugi so v zadnjih mesecih močno stopnjevali pritisk na odločevalce in na zadnjem sestanku s predsednikom vlade so bila dana zagotovila, da bodo v kratkem zagotovljena sredstva za ponoven programski razpis. Kako gledate na ta premik in kaj menite, da bi morali ob tokratnem razpisu spremeniti?
Ko so prišli rezultati programskega razpisa, je bil pritisk velik, a videli bomo, kaj se bo zgodilo s projektnimi razpisi in ali bo ta pritisk obstal. V javnosti izraženi napotki generalnega direktorja direktorata za ustvarjalnost mag. Igorja Teršarja kažejo na vzroke za nezaupanje s strani t.i. deležnikov: popolno nerazumevanje tega, kaj sploh ta scena je, kaj potrebuje in kako deluje. Direktor za ustvarjalnost je tistim, ki niso bili sprejeti v programski razpis, priporočil projektne razpise, kamor se enakovredno prijavljajo samozaposleni na področju kulture, zavodi, ki komaj nastajajo, in zavodi, ki so ocenjeni kot vrhunski pri prijavi na programski razpis in so bili zaradi omejitve števila financiranih izločeni na programskem razpisu. Vsa ta produkcija naj bi bila alternativno financirana s skupaj razpisanimi 325.000 € preko dveh projektnih razpisov (za primerjavo: zavod, ki je dobil na programskem razpisu letos na uprizoritvenem področju najmanj sredstev, je pridobil nekaj več kot 90.000€ za posamično leto. Na enoletnem projektnem razpisu na področju uprizoritvenih umetnosti je na razpolago 99.000€ za vse projekte, na že zaključenem večletnem projektnem razpisu, kjer bodo na področju uprizoritvenih umetnosti financirali 10 4-letnih projektov in 7 2-letnih projektov, je na razpolago 226.000€). Še enkrat bi poudarila, da problemi razpisov niso zgolj manjša kratkotrajna anomalija, gre za simptom splošnega stanja na področju neodvisne scene.
Do te situacije je prišlo postopoma in na račun mnogih, ki so bili v takšni situaciji ob rezultatih preteklih razpisov. To stanje je odraz nereševanja konkretnih idej razvoja in strategije financiranja kulture in umetnosti in njune vloge v družbi. Vprašanje je neizogibno: Ali ministrstvo za kulturo dejansko uspešno izvaja svoje naloge?
Nekako se mi obljuba o ponovnem programskem razpisu ne zdi verjetna, saj so bile na primer podobne obljube dane v situaciji s KSEVT-om, ko pa se je prah po gladovni stavki polegel, je bilo s KSEVT-om kot sodobnim centrom konec. Trenutna situacija glede programskega razpisa bi lahko bila že rešena z dodatnimi sredstvi, prijave z našimi programi pa ministrstvo že ima.
Lani je minister za kulturo Anton Peršak napovedal ponovno ustanovitev Centra sodobnih plesnih umetnosti, a očitno v mandatu te vlade ni prišlo do realizacije ideje. Kako ocenjujete to dejstvo in kako sicer gledate na zamisel o ustanovitvi omenjenega centra?
Ne znam točno oceniti, kako konkretni so bili ti razgovori. Predstavniki Društva za sodobni ples Slovenije so bili na nekaj sestankih na temo Centra sodobnih plesnih umetnosti. Vzpostavitev takšnega krovnega centra, ki ne bi bil samo pretežno prostor enega zavoda in ki bi poleg uprizoritvenega prostora imel predvsem ustrezne in dostopne vadbene prostore, ki bi arhiviral, dokumentiral in razvijal področje plesne umetnosti v vseh pogledih, je ideja, ki obstaja že dalj časa in jo vedno znova zahtevajo ustvarjalci na tem področju. Vzpostavitev nekaj pisarn na Zaloški cesti, s čemer je bil ustanovljen javni zavod z v.d. direktorja Igorjem Teršarjem, in bil v letu dni ukinjen, vsekakor še ni Center sodobne plesne umetnosti. Po naročilu Ministrstva za kulturo so bile pred leti (pred ustanovitvijo hitro ukinjenega javnega zavoda) opravljene raziskave o tem, kakšen naj bi bil ta center, glede na specifične potrebe tega ustvarjalnega področja pri nas.
Osebno še vedno verjamem, da na področju sodobnega plesa nujno potrebujemo center s pretočno strukturo delovanja in infrastrukturo, namenjeno vsem različnim dejavnostim na področju plesa (ustvarjanju, produkciji, izobraževanju, raziskovanju, dokumentiranju, arhiviranju, promociji in razvoju). S tem bi center lahko omogočal širok spekter uprizoritvenih praks in jih vzpodbujal tudi skozi vzpostavljanje in ciklično menjavanje umetniškega vodstva po jasnih in transparentnih merilih, z jasnim ciljem povezovanja aktivnosti in ustvarjalcev preko celotne scene.
Kako ocenjujete podporo sodobnemu plesu v Sloveniji? Katere sistemske spremembe bi bile potrebne za razvoj področja?
Mislim, da je stanje na področju sodobnega plesa za ustvarjalke in ustvarjalce izjemno težko. Kariera plesalke in plesalca se razvija in odvije hitro, mnogo hitreje kot pri drugih poklicih. Gre za izjemne fizične napore in nevarnosti ter dolgoročno skoraj neizogiben razvoj poškodb, zaradi katerih se kariera praviloma zaključi prej kot običajno.
Zaposlovanja v javnih kulturnih ustanovah za profil sodobnega plesalca ali koreografa ni. Ustvarjalci na tem področju so samozaposleni in kot večina le-teh delujejo v res težkih pogojih. Razpisi se pišejo po popolnoma drugih predpostavkah kot po dejstvih o dejanskem stanju: koliko je aktivnih ustvarjalcev, kako delujejo in ustvarjajo, njihova potreba po dnevnih vajah za ohranjanje fizične usposobljenosti za poklic, kako je z oskrbovanjem poškodb in rehabilitacijo? Vprašanja, ki jih je ob tem potrebno zastavljati: kakšno je zdravstveno stanje plesalcev po 40-em letu, ali je smiselno razmišljati o preusmeritvi v karieri in kako to izvajati? Na to temo je bila izdana Cirkularka na Društvu za sodobni ples Slovenije že leta 1998.
V resnici se brez izpolnjevanja jasnih in na podlagi dejanskega stanja postavljenih razvojnih ciljev, sploh ne da govoriti o tem, da je sodobni ples kakorkoli resnično podprt. Naj navedem primer – z vlaganjem v razvoj izobraževanja na področju sodobnega plesa so se dejansko odprla delovna mesta za pedagoge plesa, vzpostavili so se programi, ki se izvajajo, mladi se izobražujejo in nadaljujejo šolanje. Posamezniki iz prve vpisane generacije na srednješolsko stopnjo so sedaj aktivni ustvarjalci na tem področju. Le-ti so rojeni leta 1984 – torej ne sodijo več v oznako “mladi”, a so hkrati prišli ravno v tisto generacijo ustvarjalcev, ki so se izkazali in bi potrebovali sistemsko urejeno stanje na področju sodobnega plesa. Razpisi, kot so pripravljeni sedaj, na te generacije nikakor ne delujejo kot podpora, temveč prej nasprotno, kot se je to sedaj dogajalo njihovim predhodnikom v zadnjih petih do osmih letih. Tem ustvarjalcem ostaja le pot v tujino.
Kaj so po vašem mnenju ključne težave nevladnega sektorja v kulturi in samozaposlenih v kulturi in kako bi morali te težave nasloviti?
Mislim, da večino ključnih težav Asociacija intenzivno in uspešno že naslavlja. Zdi se mi, da je problematično ravno neupoštevanje teh predlogov. Ko dialoga ni mogoče vzpostaviti, je vprašanje, kaj je sploh mogoče storiti. Govorim o nedavnem odzivu ministra za kulturo dr. Toneta Peršaka . Mislim, da je za kulturno področje ravno ta pat pozicija največji problem, za katerega si sploh ne znam predstavljati, da ima kdo v Sloveniji vire, znanje in voljo za pravično ureditev stanja samozaposlenih in nevladnega sektorja v kulturi.
Plesalci so med samozaposlenimi v kulturi med bolj izpostavljeni tveganjem za poškodbe in bolezni, hkrati pa je zdravstveno pokojninski sistem do samostojnih ustvarjalcev mačehovski. Katere težave zaznavate na področju zdravstva samozaposlenih v kulturi in kakšne rešitve bi bile po vašem mnenju najbolj primerne?
Poleg že zgoraj omenjenega bi omenila, da smo se pred leti intenzivno potegovali za beneficiran staž za plesalce, tudi na področju sodobnega plesa. Verjetno obstajajo kakšne raziskave, vsekakor pa lahko iz lastne izkušnje in izkušenj sodelavk in sodelavcev navedem, da se po štiridesetem letu zviša pogostost poškodb. Najbolj kritične so kronične poškodbe, zaradi katerih ne moremo več opravljati svojega dela. To dejstvo ni upoštevano v pogojih za podaljšanje pravice do plačila prispevkov iz državnega proračuna za samozaposlene.
Plesalci imajo večinoma status samozaposlenih in bojim se trenutka, ko se bodo prve generacije le-teh pričele upokojevati. Kakšne bodo njihove pokojnine in kakšno bo njihovo zdravstveno stanje? Prekvalifikacije v druge poklice bi bile možna pot, vendar bi bilo potrebno za to opraviti raziskave, razviti strategije, svetovanja, morda tudi štipendije.
Kakšni so vaši prihajajoči projekti?
Poleg izjemno zahtevne naloge krčenja programa za letošnje leto, je glavni cilj stabilizirati delovanje zavoda, saj smo z izpadom iz razpisa izgubili velik del sredstev. S projektnimi razpisi Ministrstva za kulturo, ki nam preostanejo, nikakor ne bomo mogli pokriti razlike, ki je nastala. Ves čas preizprašujem terminalnost takšnega udarca za organizacije, ki se morajo tako hitro reorganizirati.
Temu navkljub pa bomo v letu 2018 pri Emanatu izvedli tri plesne premiere in sicer avtorjev Matije Ferlina, Jana Rozmana in Maje Delak, intermedijski projekt Luke Prinčiča in še naprej izdajali glasbene nosilce pri spletni založbi Kamizdat. Kljub izgubi financiranja bomo vsaj do konca sezone v sodelovanju s SVŠGL izvedli Praktikum sodobne plesne umetnosti. Čaka nas kup ponovitev in gostovanj s projekti, ki aktivno gostujejo in so v postprodukciji (kolektivni projekt Tatovi podob in avtorski projekti Matije Ferlina, Kaje Lorenci, Irene Tomažin Zagoričnik, Maje Delak, Ingrid Berger Myhre, Urške Vohar in Barbare Kanc). Izdali bomo novo knjigo, ki izhaja iz raziskovalnega projekta beleženja koreografskih praks.
Sama pa predvsem kombiniram svoje ustvarjalno, pedagoško in organizacijsko delo med projekti, ki me inspirirajo in izzivajo. Sodelovanje v projektih, kot so Tatovi podob, priprava nove produkcije jeseni v Stari mestni elektrarni Elektro Ljubljana in priprava na premiero muzikala Supermarket – moderna tragedija v Milanu z glasbenikom Gipom Gurradom so ideje, ki me ponesejo. Delo z mladimi je nekaj, kar zahteva veliko, a se vloženo vrne bogateje in večkratno. Srečevanje z organizacijsko-produkcijskim in administracijskim delom pa ostaja nekaj, kar je zame izjemen napor in vedno bolj tudi vir nezadovoljstva.