Evropski proračuni za kulturo v času recesije

Nedavno objavljena analiza v tematski številki španske revije Hacienda Pública Española/Review of Public Economics o kulturni ekonomiki preučuje gibanje proračunov za kulturo v Evropi v času krize. Iz nje je razvidno, da so se države na nastop Velike recesije odzvale povsem različno in pri tem niso igrale odločilne vloge zgolj kulturnopolitične značilnosti, prej nekateri makroekonomski dejavniki.

Države lahko v grobem ločimo na pet skupin. Ciper, Češka, Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Slovenija in Španija so države, ki so se v času gospodarske krize ubadale z resnimi javnofinančnimi problemi in bile večinoma pod nadzorom t.i. trojke (skupine treh mednarodnih institucij: Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada). Za vse te države so (za razliko od večine drugih) značilni močni padci v ravni javnih proračunov za kulturo (dejanskih in strukturnih) v času gospodarske krize, posebej v njenih kasnejših letih.

Nizozemska in Velika Britanija sta prav tako doživeli velike reze v raven javnih proračunov za kulturo, vendar bi jih težko pripisali zgolj posledicam gospodarske krize, kar potrdijo tudi relativno majhna odstopanja dejanskega in strukturnega proračuna za kulturo v tem času.

Pri vzhodnoevropskih “vztrajnikih”; Bolgariji, Hrvaški, Madžarski, Poljski, Romuniji in Slovaški, ni videti tako rekoč nikakršnih omembe vrednih padanj dejanskih in/ali strukturnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize. Takšna gibanja so avtorji pripisali dvema možnima vzrokoma: a) majhen finančni pomen, ki ga ima kultura v teh državah; b) strateški pomen kulture v teh državah za nacionalno identiteto.

Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Luksemburg, Malta, Norveška in Švedska, prav tako kot v tretji skupini ne beležijo nobenih vidnih rezov v javne proračune za kulturo v času gospodarske krize. Opaziti je le zaznavnejši rez v javne proračune za kulturo v letu 2014 v vseh skandinavskih državah, ki pa zaenkrat verjetno še ne morejo biti dovolj, da bi na temelju tega sklepali o dolgoročnejšem nižanju v ravni kulturnih proračunov oz. manjšanju javne vloge kulture.

Baltske države Estonijo, Latvijo in Litvo avtorji razlikujejo zaradi zelo specifičnih in med seboj podobnih gibanj javnih proračunov za kulturo v času gospodarske krize: v letih 2009‒2011 so vse tri države doživljale večje reze v proračune, kasneje pa zelo hitro z višanjem le-teh dosegle ravni izpred leta 2009.

V času Velike recesije torej velika večina evropskih držav dejansko sploh ni resneje rezala v proračune za kulturo, niti na splošni ravni (država+občine), niti, ko posebej gledamo »centralne«, torej državne proračune za kulturo.

Zanimivo vprašanje raziskave je bilo tudi, kaj se dogaja z razmerjem med državnimi in lokalnimi proračuni za kulturo? Kaj se dogaja z enimi, ko višamo ali nižamo druge? Več kot očitno pride do t.i. učinka endogenosti (povratne vzročnosti), saj se oboji določajo hkratno in vplivajo eni na druge. Rezultati so pokazali, da centralni proračuni precej močneje (pozitivno) vplivajo na raven lokalnih proračunov, medtem ko slednji malo, če ne celo negativno na raven prvih. Povedano po domače, višanje centralnega proračuna za kulturo bo za sabo potegnilo tudi višanje lokalnega, višanje ravni lokalnega pa ne bo imelo nikakršnih posledic ali bo prispevalo celo k zniževanju centralnih proračunov za kulturo.

Analiza vzročnosti za časovne vrste (t.i. Grangerjeva vzročnost), narejena za vsako od vključenih držav, je potrdila, da obstaja tudi tu določena heterogenost med državami. Zlasti tiste iz zahodnega sveta imajo precej močnejši vpliv centralnih na lokalne proračune, tiste iz vzhodnega pa lokalnih na centralne.

Kaj nam vse to torej pove? Evropske države so se na gospodarsko krizo odzivale zelo različno v gibanjih javnih proračunov za kulturo, od nižanj do višanj. Poleg tega smo pokazali tudi, da ima raven centralnih proračunov za kulturo vzročni (in pozitivni) učinek na raven lokalnih proračunov, v obratni smeri pa bi o tej povezavi le stežka govorili oz. je precej šibkejša. Če jo že kje najdemo, bo to prej v vzhodnoevropskih kot zahodnoevropskih državah.

Analiza odpira veliko možnosti nadaljnjega raziskovanja na področju preučevanja, kaj vpliva na gibanje javnih proračunov za kulturo in kako se ti obnašajo oziroma gibljejo v smislu statistične metodologije (denimo regresij ali multivariatne analize, da o kompleksnejših metodah sploh ne govorimo), saj o tem zadnjem ne obstaja tako rekoč nič raziskanega.

Prispevek je na nek način nadaljevanje študije za Evropsko komisijo iz leta 2013, ki je še danes prva ekonometrična analiza določiteljev javnih proračunov za kulturo in morda celo eno začetnih del na velikem in neraziskanem področju ekonometrike kulturne politike. Kot je leta 2006 zapisal nizozemski ekonomist Rick van der Ploeg, “bodo šele kasnejša leta, ko bodo postali dostopni boljši podatki, omogočila prve ekonometrične analize javnih proračunov za kulturo na ravni EU, kot je sicer že v uporabi na področju politične ekonomije v splošnem.”

Zamisel prispevka, pa tudi takratne študije za Evropsko komisijo, je bila narediti prvo takšno analizo. Spisali so jo dr. Andrej Srakar (Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER), Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in član upravnega odbora Društva Asociacija), ddr. Marilena Vecco (Burgundy Business School – Universite Bourgougne Franche-Comte, Francija) in dr. Ákos Tóth (raziskovalec področja kulturne ekonomike, Madžarska).