Napoved koalicije o »več denarja za kulturne vsebine in manj za birokracijo v kulturi« je ena tistih usmeritev, s katero se je težko ne strinjati. Kulturni sektor že dolgo opozarja, da administrativne obremenitve pogosto presegajo razumne okvire in ustvarjalcem jemljejo čas ter sredstva, ki bi morala biti namenjena ustvarjanju. Če bo napovedana debirokratizacija pomenila poenostavitev postopkov, več zaupanja v prejemnike javnih sredstev ter prehod od pretiranega preverjanja računov k spremljanju doseženih ciljev in učinkov, gre za spremembo, ki jo velja pozdraviti.
Prav neodvisna kultura, torej nevladne organizacije ter samostojni delavci v kulturi, je lahko pri tem del rešitve. Nevladne organizacije in samostojni delavci v kulturi že danes delujejo z bistveno manj administrativnimi plastmi kot številni javni zavodi, zato bi lahko bili med prvimi, ki bi pokazali, kako je mogoče javna sredstva upravljati učinkovito, pregledno in z manj birokracije. Evropski programi, kot je Ustvarjalna Evropa, že vrsto let uporabljajo poenostavljene modele financiranja, ki temeljijo na doseganju dogovorjenih rezultatov in ne na pretiranem administrativnem dokazovanju vsakega stroška. Takšne rešitve bi bilo smiselno prenesti tudi v slovenski sistem javnega financiranja kulture.
Hkrati pa bo treba zelo natančno pojasniti, kaj ministrstvo razume pod pojmom »birokracija«. Če ta pomeni odpravo nepotrebnih administrativnih postopkov, je to korak v pravo smer. Če pa bi se pod isto oznako znašle nevladne organizacije, producenti, vsebinske mreže in stanovska društva ali druga podporna infrastruktura in podporni poklici v kulturi, ki umetnikom omogočajo produkcijo, distribucijo, mednarodno sodelovanje, administrativno podporo in dostop do občinstva, bi lahko dosegli ravno nasproten učinek. Številni ustvarjalci namreč brez takšnega podpornega okolja svojega dela sploh ne bi mogli razvijati ali predstavljati javnosti. Posebej pomembno bo tako zmanjševanje odvzeti stran od ravni ideje in načelnosti ter kakršno koli zmanjševanje utemeljiti na jasnih izkazih in študijah učinka. Še bolj pomembno bo ob tem zagotoviti in izkazati, kako bi morebitno zmanjšanje števila birokratov in drugih zaposlenih na ministrstvu, v javnih zavodih, skladih in agencijah ob povečani učinkovitosti ohranilo in celo nadgradilo infrastrukturo, da bo ta nudila več za ustvarjalce.
Ob tem velja posebno pozornost nameniti tudi večkrat izraženemu stališču ministrice, da mora država podpirati predvsem "dejanske" oziroma "vrhunske" ustvarjalce. Gre za formulacijo, ki odpira več vprašanj kot odgovorov. Kulturna politika mora temeljiti na jasnih, transparentnih in strokovno utemeljenih merilih, ne pa na nejasnih vrednostnih opredelitvah o tem, kdo je "pravi" ali "vrhunski" ustvarjalec. Vrhunskost namreč ni izhodišče kulturne politike, temveč njen cilj. Naloga države je pri tem ustvarjati pogoje, v katerih lahko vrhunski ustvarjalci nastajajo, se razvijajo in dosegajo občinstva. Zato bo pomembno, da ministrstvo pojasni, kako razume ta pojem in kako bo zagotavljalo enakopravno obravnavo različnih oblik in kariernih razvojnih stopenj ustvarjalnega in kulturnega dela.
Če bo debirokratizacija pomenila manj administrativnih ovir, več zaupanja, enostavnejše postopke in več sredstev za kakovostne kulturne programe, lahko predstavlja pomemben korak naprej. Če pa bi postala predvsem sinonim za zmanjševanje neodvisnega podpornega in produkcijskega okolja brez sistemskih rešitev, obstaja nevarnost, da bodo ustvarjalci ostali brez infrastrukture, ki jim omogoča delo. Ključno vprašanje zato ni, ali potrebujemo manj birokracije, temveč kako bomo ta cilj uresničili, ne da bi pri tem oslabili pogoje za ustvarjanje oziroma kako bomo z manj birokracije ustvarjalcem zagotovili več možnosti za ustvarjanje. Debirokratizacija mora biti reforma postopkov, ne zmanjševanje kulturnega ekosistema.
Koalicijska pogodba napoveduje prenovo akcijskega načrta za izvajanje veljavne kulturne strategije, ministrica za kulturo pa v javnosti napoveduje tudi pripravo nove Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo. Strateški dokumenti kulturne politike so pomembno orodje dolgoročnega razvoja področja, zato je mestoma lahko razumljivo, da jih je ob spremenjenih, predvsem izjemnih okoliščinah smiselno spremljati, evalvirati in po potrebi nadgrajevati. Hkrati pa mora biti temeljno načelo kulturne politike njena kontinuiteta – strateški dokumenti ne smejo postati predmet menjave ob vsakem političnem ciklu, temveč morajo temeljiti na doseženih učinkih, strokovni presoji in dolgoročnih ciljih.
V Asociaciji smo bili v preteklosti kritični do ReNPK 2022–2029, priprava katere se je začela v času ministra za kulturo Zorana Pozniča in končala pod ministrom dr. Vaskom Simonitijem, saj smo v njej prepoznali vrsto pomanjkljivosti: neustrezno obravnavo nevladne kulture in takrat še samozaposlenih v kulturi, preozko razumevanje družbene vloge kulture ter pomanjkanje vključujočega procesa priprave od nastopa ministra dr. Vaska Simonitija dalje. Veljavna ReNPK 2024–2031 je v tem smislu prinesla pomembne premike. Dokument kulturo razume širše – kot področje oblikovanja narodne identitete, ustvarjalnosti, razvoja, družbene povezanosti in javnega interesa –, jasneje prepoznava različne deležnike kulturnega ekosistema ter uvaja sodobnejši pogled na povezovanje kulture z drugimi politikami in področji družbenega razvoja, kar vse odraža kulturne politike skupnega in širšega evropskega prostora. Prav zato morata morebitna nova strategija, če je potrebna, in spremljajoči akcijski načrt izhajati iz analize učinkov veljavne ReNPK in ohraniti tiste premike, ki predstavljajo napredek kulturne politike. Prenova ne sme pomeniti prekinjanja procesov, ki so se šele vzpostavili, temveč mora pokazati, katere nove okoliščine ali potrebe zahtevajo spremembe in kako bodo te prispevale k nadaljnjemu razvoju in ne destabilizaciji področja.
Posebej pomemben bo akcijski načrt, saj se prav v njem strateške usmeritve prevedejo v konkretne ukrepe, časovnice, odgovornosti in finančne vire. Tudi pri njegovi pripravi pričakujemo odprt in strukturiran dialog najmanj z vsemi tremi stebri kulturnega sektorja – javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami in samostojnimi delavci v kulturi. Pomembno je, da akcijski načrt ne ostane zgolj seznam ukrepov, temveč postane orodje za spremljanje učinkov kulturne politike.
Ob tem opozarjamo, da nobena strategija sama po sebi ne more zagotoviti razvoja področja brez ustrezne finančne podpore. Izkušnje z veljavno ReNPK kažejo, da je bil pomemben napredek dosežen pri konceptualnih premikih in prepoznavanju izzivov, vendar bodo za dejanske spremembe potrebna tudi zadostna sredstva in jasna ter široka politična zavezanost njihovemu izvajanju.
Koalicijska pogodba napoveduje celovito prenovo Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), kar je napoved, ki zahteva posebno pozornost. ZUJIK je namreč septembra lani po več kot dveh desetletjih pričakovanj kulturnega sektorja doživel obsežnejšo prenovo. Spremembe niso bile popolne in tudi takrat je bilo jasno, da bo nekatere rešitve v prihodnje treba spremljati ter po potrebi nadgrajevati. A kot smo izpostavili v odzivu na sprejeto novelo, novi zakon vsebuje več pomembnih pridobitev, katerih učinki se v praksi še niso mogli v celoti pokazati.
Pomemben del teh sprememb je bil v kulturnem sektorju izrazito dobro sprejet, saj je prinesel velik premik v razumevanju položaja ustvarjalnega in kulturnega dela. Po dolgih letih se je ponovno potrdilo, da kulturno delo ni zgolj projektna dejavnost, temveč poklicna pot, ki zahteva ustrezne pogoje za razvoj, socialno varnost in dostojanstvo. Prav občutek, da družba prepoznava vrednost ustvarjalnega in kulturnega dela, je bil eden pomembnih učinkov sprejetih sprememb.
Med pomembnejšimi novostmi je uvedba tako imenovane karierne dinamike za samostojne delavce v kulturi, za katero si je sektor prizadeval več let. Ta predstavlja pomemben korak k priznavanju dejstva, da kulturna kariera ni enaka kratkotrajnemu projektnemu delu, temveč se razvija skozi čas in zahteva ustreznejše razvojne ter socialne pogoje. Sistem še ni v celoti zaživel, saj se bo višja osnova za plačilo prispevkov glede na obdobje delovanja v celoti uveljavila šele leta 2029. Prav zato bi bilo za morebitne nadaljnje spremembe nujno najprej zagotoviti dovolj dolgo obdobje izvajanja in na podlagi podatkov oceniti njegove dejanske učinke.
Pomembno bo tudi, da bo ministrstvo aktivno podprlo izvajanje sistema v praksi. Vpis v karierno dinamiko zahteva zbiranje dokazil o preteklem delovanju, kar je za nekatere samostojne delavce v kulturi zahtevna administrativna naloga. Cilj reforme ne sme biti zgolj formalna uvedba nove pravice, temveč njena dejanska dostopnost vsem, ki jim je namenjena. Pri birokratskem postopku smo jim poskušali pomagati predvsem v društvu Asociacija, saj Ministrstvo za kulturo ni zavzelo najbolj proaktivne drže, kar bi veljalo popraviti.
Prenovljeni ZUJIK je uvedel tudi druge pomembne izboljšave. Drsni cenzus za samostojne delavce v kulturi omogoča bolj predvidljivo načrtovanje dela in preprečuje, da bi manjše preseganje prihodkov avtomatično pomenilo popolno izgubo pravice do plačila prispevkov. To je posebej pomembno v poklicu, kjer se tudi ustvarjalci, katerih delo je donosnejše, soočajo z dejstvom, da so prihodki pogosto neredni, projektne priložnosti nepredvidljive, ustvarjalci pa se soočajo z obdobji zmanjšanega obsega dela, bolniškimi odsotnostmi ali skrbstvenimi obveznostmi. Zakonodaja, ki je v veljavi, sočasno pomembno krepi načelo, da mora biti ustvarjalno in kulturno delo, najmanj kadar poteka v kontekstu javnega interesa v kulturi, ustrezno ovrednoteno.
Kot pomembne je treba razumeti tudi spremembe, ki krepijo položaj nevladnih organizacij v kulturi. ZUJIK jasneje prepoznava vlogo nevladnih organizacij kot izvajalcev javnega interesa ter razlikuje med poklicnimi in ljubiteljskimi organizacijami. Zvišuje tudi kriterije za pridobitev statusa v javnem interesu. Hkrati vzpostavlja jasno podlago za bolj odzivno vrednotenje pogodb glede na inflacijo, življenjske stroške in stroške dela.
Pomembna pridobitev prenovljenega zakona je tudi vzpostavitev strukturiranega dialoga med ministrstvom in tremi ključnimi stebri kulturnega sektorja: samostojnimi delavci v kulturi, nevladnimi organizacijami in javnimi zavodi. Takšen dialog omogoča, da se izzivi in razvojne usmeritve naslavljajo na podlagi izkušenj najširšega spektra iz prakse, strokovnih argumentov in skupnega iskanja rešitev. Prav vprašanje dialoga bo eden ključnih preizkusov prihodnje kulturne politike. Morebitne nadaljnje spremembe ZUJIK-a ne bi smele temeljiti na predpostavki, da so bile pretekle spremembe same po sebi problematične, temveč na preverljivih analizah učinkov in vključevanju vseh relevantnih deležnikov. Če je cilj nadaljnja krepitev kakovosti in vrhunskosti slovenske kulture kot osrednji del javnega interesa, je treba razumeti, da vrhunskost ni rezultat zmanjševanja pogojev za delo ustvarjalcev, temveč rezultat okolja, v katerem lahko ustvarjalci dolgoročno razvijajo svoje potenciale.
Ministrica je v nastopih pri spremembah krovnega zakona napovedala krepitev osrednje vloge javnih zavodov v slovenski kulturi, kar je mogoče razumeti kot pomembno priznanje njihovega pomena. Hkrati vloga javnih zavodov ne more v polnosti zasesti osrednjega mesta, če ne obstaja znotraj širšega kulturnega ekosistema, v katerem imajo svoje nepogrešljive vloge tudi samostojni delavci v kulturi, nevladne organizacije in drugi producenti, vključno s podporno infrastrukturo. Stabilen kulturni sistem in široka dostopnost kulture državljanom lahko nastajata le na podlagi sodelovanja vseh njegovih delov.
Če bodo morebitne spremembe ZUJIK tako pomenile odpravljanje administrativnih ovir, izboljšanje izvajanja zakona in nadgradnjo obstoječih rešitev, jih je mogoče podpreti. Če pa bi pomenile zmanjševanje že doseženih pravic, oslabitev položaja posameznih skupin ustvarjalcev ali ukinitev mehanizmov dialoga, bi to pomenilo korak nazaj za razvoj kulturnega ekosistema. Ključno vprašanje zato ni, ali ZUJIK potrebuje nadaljnje izboljšave, temveč ali bodo te temeljile na dokazih, dialogu in razumevanju dejanskih pogojev, v katerih kulturni sektor deluje. Prenova zakona mora biti priložnost za nadgradnjo sistema, ne za razveljavljanje rešitev, ki so rezultat prizadevanj in potreb sektorja in se v praksi še niso niti v celoti uveljavile.
Koalicijska pogodba napoveduje noveliranje Zakona o RTV z namenom oblikovanja sodobnega, profesionalnega in nepristranskega javnega zavoda ter prenovo Zakona o medijih z namenom zagotavljanja svobode izražanja državljank in državljanov. Ob tem napoveduje tudi revizijo transparentnosti lastništva medijev in učinkovitejše sankcioniranje kršitev. Gre za področja, ki so za delovanje demokratične družbe in kulturnega prostora izjemnega pomena, zato bo ključno vprašanje, v katero smer bodo predlagane spremembe dejansko šle.
Medijska zakonodaja ne sme biti razumljena zgolj kot vprašanje upravljanja institucij ali regulacije trga, temveč mora zagotavljati pogoje za neodvisno, kakovostno in raznoliko medijsko produkcijo. Posebej pomembno je, da oba zakona jasno prepoznata pomen nekomercialnih in neodvisnih medijev, civilnodružbenih producentov vsebin ter položaja delavk in delavcev v medijskem sektorju, med njimi tudi samostojnih novinarjev ter številnih samostojnih delavcev v kulturi, ki v prekariziranih pogojih pogosto nosijo pomemben del produkcijskega bremena.
Pri preteklih spremembah Zakona o medijih so se v kulturnem in medijskem sektorju že pojavljali pomisleki glede vpliva zakonodajnih rešitev na položaj neodvisnih producentov, projektno financiranje ter prostor za kritične in raznolike glasove. Zato bo pomembno, da bo prihodnja prenova potekala pregledno, vključujoče in ob upoštevanju izkušenj tistih, ki v tem okolju dejansko delujejo.
Posebej pozorno bo treba spremljati, kako bodo spremembe vplivale na javne razpise, podporne mehanizme in pogoje za nastajanje nekomercialnih in preiskovalnih medijskih vsebin. Svoboda izražanja namreč ni zagotovljena zgolj z odsotnostjo formalnih omejitev, temveč tudi z zagotavljanjem pogojev, v katerih lahko različni ustvarjalci, novinarji in producenti svoje delo opravljajo dostojno, poglobljeno in neodvisno. Poseben poudarek bi pri tem morali nameniti tudi vsebinam, ki vrednotijo in promovirajo domačo kulturo in umetnost.
Napoved večje transparentnosti lastništva medijev in učinkovitejšega sankcioniranja kršitev je mogoče podpreti. Medijska koncentracija lahko zmanjšuje prostor za pluralnost, kakovostno novinarstvo in kulturne vsebine v medijih. Pri tem pa bo pomembno, da regulatorni ukrepi ne ostanejo zgolj na ravni nadzora nad lastništvom, temveč se povežejo s širšim vprašanjem pogojev za obstoj raznolikega medijskega prostora.
Ključno vprašanje prihodnjih sprememb zato ne bo zgolj, ali bodo zakoni spremenjeni, temveč ali bodo spremembe dejansko okrepile neodvisnost javnega servisa, pluralnost medijskega prostora in pogoje za delo ljudi, ki medijske vsebine ustvarjajo. Tveganje ostaja predvsem v tem, da bi lahko spremembe zakonodaje pomembno vplivale na finančno stabilnost in neodvisnost javnega servisa in novinarjev, položaj neodvisnih producentov, pluralnost domačega medijskega prostora in sposobnost različnih akterjev za ustvarjanje kakovostnih vsebin. Zato bo ključno spremljanje postopkov priprave in vsebine predlaganih rešitev. Prenovljena zakonodaja mora jasno zaščititi neodvisno in nekomercialno medijsko produkcijo ter posebno pozornost nameniti položaju delavk in delavcev v medijskem sektorju. Na to smo v društvu opozarjali že ob zadnji novelaciji Zakona o medijih.
Koalicijska pogodba napoveduje hitro, učinkovito in racionalno infrastrukturno prenovo javnih zavodov kot nosilcev kulture na celotni vertikali slovenske kulturne politike. Vlaganja v javno kulturno infrastrukturo pozdravljamo, saj so kakovostni prostori, ustrezna oprema in dolgoročno vzdrževani objekti temelj za kakovostno izvajanje kulturnih programov, dostopnost kulture in razvoj področja. Obnova javnih zavodov, kulturnih domov, dediščinskih objektov in druge infrastrukture lahko predstavlja pomemben razvojni vložek, če temelji na premišljenem načrtovanju, jasnih vsebinskih ciljih in dolgoročni viziji uporabe.
Pri tem pa je ključno, da javne kulturne infrastrukture ne razumemo zgolj kot infrastrukture posameznih institucij, temveč kot skupno infrastrukturo celotnega kulturnega ekosistema. Javni zavodi imajo pomembno vlogo pri uresničevanju javnega interesa v kulturi, vendar kulturni prostor soustvarjajo tudi nevladne organizacije, samostojni ustvarjalci in ljubiteljska kultura. Zato pri infrastrukturnih vlaganjih ni vprašanje, ali naj država vlaga v javne zavode, temveč kako zagotoviti, da bodo učinki teh vlaganj čim širši.
Pomemben korak bi bili modeli odprtih javnih zavodov, pri katerih prenovljeni prostori poleg rednega delovanja institucij omogočajo tudi sodelovanje z drugimi producenti, uporabo za razvojne aktivnosti, vaje, raziskovanje, koprodukcije in druge potrebe kulturnega sektorja. Smiselno je še nadalje spodbujati tudi različne modele upravljanja in uporabe prostorov na državni in občinski ravni, vključno z dolgoročnimi partnerstvi med javnim sektorjem, lokalnimi skupnostmi in nevladnimi organizacijami, kjer je jasno varovan javni interes.
Posebno pozornost je treba nameniti tudi manj vidni, a za kulturni razvoj ključni infrastrukturi: ateljejem, vadbenim in produkcijskim prostorom, rezidenčnim kapacitetam ter drugim pogojem za ustvarjalno delo. Profesionalne nevladne organizacije in samostojni ustvarjalci še vedno pogosto delujejo v negotovih ali komercialno najetih prostorih, kar vpliva na stabilnost njihovega delovanja in razvoj novih praks. Prav tako pozdravljamo vlaganja v kulturne domove in lokalno infrastrukturo, pri čemer je pomembno, da se potrebe različnih uporabnikov – od javnih zavodov in ljubiteljske kulture do profesionalnih producentov – obravnavajo celovito.
Kulturna infrastruktura je izkazano lahko pomemben dejavnik turizma, gospodarstva in regionalnega razvoja, vendar mora po mnenju Asociacije njena temeljna funkcija ostati ustvarjanje pogojev za kulturno delo in uresničevanje javnega interesa v kulturi. Največji učinek bodo namreč imele investicije, ki povezujejo kakovostne prostore, ljudi, vsebine in dolgoročne modele upravljanja.
Prihodnji infrastrukturni projekti bodo zato preizkus, ali bomo kulturo razumeli zgolj kot obnovo objektov ali kot strateško vlaganje v ljudi, ustvarjalnost in razvoj celotnega kulturnega ekosistema.
Koalicijska pogodba napoveduje pregled učinkovitosti Ministrstva za kulturo pri porabi sredstev iz Programa evropske kohezijske politike 2021–2027 in Mehanizma za okrevanje in odpornost (NOO) ter intenzivnejše vključevanje kulture pri načrtovanju sredstev za novo evropsko kohezijsko perspektivo. Hkrati napoveduje tudi revizijo uspešnosti črpanja evropskih sredstev pri dosedanji realizaciji projekta vzpostavitve enotne podatkovne platforme o kulturi (eKultura). Pregledi učinkovitosti in evalvacije porabe javnih sredstev so pomemben del odgovornega upravljanja, če temeljijo na jasnih merilih, podatkih in dejanskih učinkih.
Pri tem je pomembno, da revizijski in evalvacijski postopki ne postanejo razlog za zamike pri izvajanju že potrjenih ukrepov ali ustvarjanje dodatne negotovosti za izvajalce. Organizacije, ki nimajo velikih finančnih rezerv in svoje delovanje načrtujejo na podlagi sprejetih obveznosti države, lahko že krajši zastoji občutno prizadenejo. Zato morajo postopki preverjanja učinkovitosti potekati tako, da zagotavljajo kontinuiteto izvajanja, pravno varnost in zaupanje vseh vključenih. Takšni zastoji lahko poleg neposredne škode za izvajalce hkrati pomenijo tudi dodatna finančna in pravna tveganja za državo, če pride do sporov zaradi neizpolnjenih pogodbenih obveznosti. Učinkovitost evropskih sredstev se namreč ne meri zgolj v hitrosti črpanja ali administrativni pravilnosti, temveč predvsem v tem, kakšne trajne učinke ustvarjajo za kulturni sektor in javnost. Evropska sredstva imajo svoj smisel prav v tem, da omogočajo razvojne premike, zato mora biti cilj evalvacij izboljšanje politik, ne njihovo zaviranje.
Vlaganja v kulturno infrastrukturo, prostore in opremo so pomemben del razvoja področja, kadar ustvarjajo boljše pogoje za ohranjanje dediščine, ustvarjanje, dostopnost in dolgoročno izvajanje kulturnih programov. Obnova in ustrezna uporaba dediščinskih objektov, od gradov, sakralnih objektov in drugih zgodovinskih stavb do kulturnih ustanov, lahko pomembno prispevata k razvoju lokalnih okolij, večji dostopnosti kulture ter širšim razvojnim učinkom, tudi na področju turizma in izobraževanja. Pri tem pa sodobna kulturna politika infrastrukture ne sme razumeti zgolj kot fizičnih objektov, temveč kot širši sistem pogojev, ki omogoča njihovo kakovostno uporabo in dolgoročne učinke. To vključuje tako pogoje za nastajanje kakovostnih vsebin, razvoj ustvarjalcev, povezovanje organizacij in vključevanje občinstev kot tudi zagotavljanje ustreznih modelov upravljanja, ki omogočajo, da investicije dolgoročno služijo javnemu interesu v kulturi. Evropska sredstva imajo namreč največji razvojni učinek takrat, ko krepijo celoten kulturni ekosistem. To vključuje tako naložbe v javno kulturno infrastrukturo kot tudi razvoj produkcijskih pogojev, digitalizacijo, mednarodno povezovanje, razvoj občinstev, stabilnejše pogoje za delo ustvarjalcev in organizacij ter nove modele sodelovanja. Kultura lahko pomembno prispeva tudi k širšim razvojnim ciljem – od izobraževanja in socialne povezanosti do inovacij, turizma, izzivov (duševnega) zdravja in gospodarskega razvoja –, vendar ti učinki izhajajo iz močnega in razvitega kulturnega področja. Pri načrtovanju nove evropske kohezijske perspektive bo zato pomembno, da kultura ni razumljena zgolj kot prejemnica investicij, temveč kot aktiven razvojni partner. Največji učinki nastajajo takrat, ko so ukrepi pripravljeni na podlagi podatkov, analiz in dialoga z vsemi stebri kulturnega sektorja – javnimi zavodi, nevladnimi organizacijami in samostojnimi ustvarjalci.
Posebno pozornost je vsekakor utemeljeno še naprej namenjati tudi projektu eKultura. Enotna podatkovna platforma in informacijski portal o kulturi v Sloveniji lahko predstavljata pomemben sistemski premik, če bosta omogočala kakovostnejše načrtovanje kulturnih politik, preglednejše odločanje, boljše razumevanje učinkov javnih vlaganj, poenostavitev administrativnih postopkov ter večjo dostopnost informacij o kulturnem dogajanju, ustvarjalcih, organizacijah in vsebinah. Ob morebitni reviziji uspešnosti projekta je zato pomembno, da se ne ocenjuje zgolj njegova izvedba, temveč predvsem njegova dolgoročna uporabnost za celoten kulturni ekosistem in javnost. Podatki, ki nastajajo z javnimi sredstvi, morajo biti v največji možni meri javno dostopni, pripravljeni v uporabnih formatih ter na voljo strokovni javnosti, raziskovalcem, kulturnim organizacijam, občinstvom in vsem, ki želijo bolje razumeti kulturno življenje v Sloveniji. eKultura pri tem ne bi smela biti razumljena zgolj kot administrativno ali upravljavsko orodje, temveč kot javna infrastruktura znanja o kulturi. Njeno vrednost vidimo v tem, da bo povezovala informacije o ustvarjalcih, organizacijah, programih, občinstvih in učinkih kulturnih politik ter s tem omogočila boljše odločanje tako državi kot izvajalcem in javnosti. Če bo zasnovana odprto in vključujoče, lahko pomembno prispeva tudi k razvoju občinstev, večji prepoznavnosti kulturnih vsebin ter bolj premišljenemu razumevanju vloge kulture v družbi.
Prihodnje evropsko programiranje bo zato preizkus, ali bomo evropska sredstva razumeli zgolj kot finančni vir za posamezne projekte ali kot priložnost za strateški razvoj kulturnega prostora. Za to pa so potrebni odprt dialog, jasni cilji in merjenje učinkov, ki upošteva tako neposredne rezultate kot širši družbeni pomen kulture.
Vzpostavitev nacionalnega programa za internacionalizacijo kulture lahko predstavlja pomemben nadaljevalni korak k bolj sistematični podpori prisotnosti slovenske kulture v evropskem in širšem mednarodnem prostoru. Mednarodno delovanje namreč ni zgolj vprašanje promocije, temveč pomemben del umetniškega razvoja, izmenjave znanja, profesionalizacije ustvarjalcev, dostopa do novih občinstev in vzpostavljanja dolgoročnih sodelovanj. Za številne ustvarjalce in organizacije v nevladnem sektorju je mednarodno okolje že dolgo pomemben prostor delovanja. Prav nevladna kultura je med pomembnimi nosilci mednarodnega povezovanja, saj uspešno vzpostavlja partnerstva, pridobiva evropska sredstva, deluje v evropskih in mednarodnih mrežah ter s svojim delovanjem prispeva k prepoznavnosti Slovenije.
Pri nadaljnjem razvoju je ključno, da nacionalni program internacionalizacije ni razumljen zgolj kot podpora predstavitvam posameznih institucij ali največjih projektov, temveč kot sistem podpore celotnemu kulturnemu ekosistemu. Stabilna sodobna podpora za mednarodno delovanje vključuje posebne mehanizme za mobilnost nevladne kulture, podporo umetniškim rezidencam, razvoj mednarodnih partnerstev, povezovanje z evropskimi programi ter ustrezne sheme sofinanciranja, ki bodo omogočale uspešnejše črpanje evropskih sredstev. Različna področja kulture – od glasbe, uprizoritvenih in vizualnih umetnosti do arhitekture, oblikovanja in drugih sodobnih razvojnih umetniških praks – imajo pri tem različne potrebe, zato mora biti program pripravljen na podlagi dialoga s stroko in razumevanja posebnosti posameznih področij.
Pomembna pri tem je tudi povezava med kulturno in zunanjo politiko. Krepitev povezav s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter podpora ohranjanju jezika, kulture in identitete kot del kulturne diplomacije predstavljata pomemben del državne skrbi za slovenski kulturni prostor in sta del koalicijskih zavez na področju Ministrstva za evropske in zunanje zadeve (poglavje II.14, stran 34), skrb za kulturo, ki nastaja in je varovana med Slovenci v zamejstvu in po svetu, pa je poudarjena tudi med koalicijskimi zavezami na področju Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu (poglavje II.15, stran 35). Hkrati pa kulturna diplomacija ne sme biti razumljena zgolj kot ohranjanje vezi s slovenskimi skupnostmi v tujini, temveč tudi kot aktivno predstavljanje sodobne slovenske kulture, ustvarjalnosti in znanja v mednarodnem prostoru. V društvu smo mnenja, da je pomembno, da država vse kulturne akterje prepozna kot partnerje kulturne diplomacije. Mednarodna prisotnost slovenske kulture namreč ni le vprašanje negovanja slovenske kulture po svetu ali kulturne promocije, temveč tudi vprašanje razvoja, povezovanja, inovacij in dolgoročnega ugleda Slovenije v svetu.
Koalicijska pogodba napoveduje prenovo zakonodaje, ki ureja avdiovizualno ustvarjanje, ter okrepitev financiranja z uvedbo izvenproračunskih virov. Takšne usmeritve lahko predstavljajo pomembno priložnost za stabilnejše financiranje in dolgoročni razvoj slovenskega avdiovizualnega sektorja. Pri tem bo pomembno, da se novi modeli oblikujejo na podlagi dobrih evropskih praks in da dodatni viri financiranja prispevajo k razvoju celotnega ekosistema – od ustvarjalcev in neodvisnih producentov do podpornih institucij in infrastrukture.
Ob napovedih sprememb na področju avdiovizualne politike se pojavljajo tudi razmisleki o morebitnem povezovanju oziroma združevanju ključnih institucij področja. Pri tem je treba upoštevati, da posamezne institucije opravljajo različne in medsebojno dopolnjujoče se funkcije – od podpore filmski produkciji in zagotavljanja tehničnih pogojev za nastajanje filmov do varovanja, raziskovanja in dostopanja do filmske dediščine. Prizadevanja za večjo učinkovitost, boljšo koordinacijo in preglednejše delovanje sistema so legitimna, vendar sama reorganizacija institucij še ne pomeni nujno izboljšanja pogojev za ustvarjanje in varovanje filmske dediščine. Slovenski filmski prostor se je v preteklih desetletjih že večkrat soočal s poskusi sistemskih ureditev, pri čemer se je pokazalo, da dolgoročni razvoj ne temelji zgolj na organizacijski strukturi, temveč predvsem na jasni strategiji, stabilnem financiranju, strokovni avtonomiji in predvidljivih pogojih za delo ustvarjalcev.
Posebnega pomena pri morebitnih spremembah bo zagotoviti, da reorganizacija ne bo destabilizirala nobenega od segmentov avdiovizualnega ekosistema. Filmska produkcija, tehnična infrastruktura, razvoj ustvarjalcev, mednarodno sodelovanje ter varovanje in dostopnost filmske dediščine so področja, ki zahtevajo kontinuiteto in dolgoročno načrtovanje. Zato morajo biti morebitni posegi pripravljeni v tesnem sodelovanju s filmsko stroko in vsemi deležniki, ki sistem sooblikujejo. Le tako lahko spremembe postanejo priložnost za nadgradnjo področja in ne tveganje za oslabitev že vzpostavljenih kapacitet.
Morebitne spremembe ne bi smele biti cilj same po sebi, temveč morajo biti presojane skozi vprašanje, ali bodo prispevale k večji kakovosti, raznolikosti in dostopnosti slovenske avdiovizualne produkcije. Ključno vprašanje ni, kako preoblikovati institucije, temveč kako zagotoviti, da bodo sistem in zagotovljeni finančni viri bolje podpirali nastajanje, razvoj in dostopnost domačih avdiovizualnih del.
Koalicijska zaveza o pripravi in sprejetju celovite Nacionalne strategije arhitekture predstavlja pomembno priložnost za področje arhitekture in širše razumevanje vloge prostora v družbi. Kakovostno grajeno okolje pomembno vpliva na kakovost življenja, dostopnost javnih storitev, kulturni razvoj in trajnostni razvoj skupnosti, zato je priprava takšne strategije smiselna in potrebna.
Pri tem bo ključno, da strategija nastane v odprtem in vključujočem procesu, ki bo temeljil na sodelovanju arhitekturne stroke, nevladnih organizacij, strokovnih društev, samostojnih arhitektov ter drugih deležnikov, med njimi strokovnjaki na področju varovanja kulturne dediščine, ki s svojim delom soustvarjajo prostorsko kulturo. Le tako lahko strategija postane več kot programski dokument in dejansko prispeva k boljšemu načrtovanju prostora, kakovosti arhitekture ter razvoju arhitekturne kulture v Sloveniji.
Koalicijska pogodba napoveduje pripravo novega Zakona o slovenskem jeziku, ki naj bi nadomestil veljavni Zakon o javni rabi slovenščine in slovenski jezik opredelil kot identitetno jedro slovenske kulture. Krepitev položaja slovenskega jezika je legitimna in pomembna naloga kulturne politike. Slovenščina je temelj kulturne ustvarjalnosti, skupnega javnega prostora in dostopnosti kulture, zato si zasluži sodobno, razvojno naravnano in dolgoročno zaščito.
Ob tem pa velja opozoriti, da je bilo področje javne rabe slovenščine v preteklem mandatu že posodobljeno, predvsem zaradi izzivov digitalnega okolja in novih tehnologij. Zato pričakujemo, da bo morebitna priprava povsem novega zakona jasno utemeljena z analizami, opredeljenimi cilji in konkretnimi učinki, ki jih z veljavno ureditvijo ni mogoče doseči. Tako pomembni sistemski posegi bi morali temeljiti na dokazih in širokem strokovnem dialogu, ne pa postati izraz političnih menjav ali različnih pogledov posameznih mandatov na kulturno politiko.
Prav zato bo pomembno, da nova ureditev ne bo predvsem administrativna ali restriktivna. Umetniško ustvarjanje, raziskovanje, mednarodno sodelovanje, visokošolski prostor ter evropski kulturni projekti zahtevajo določeno stopnjo jezikovne odprtosti in prilagodljivosti. Preveč tog normativni pristop bi lahko po nepotrebnem otežil mednarodne koprodukcije, gostovanja, rezidenčne programe, sodelovanje tujih umetnikov ter razvoj novih ustvarjalnih praks, ne da bi pri tem bistveno prispeval h krepitvi slovenskega jezika.
Posebno pozornost bo treba nameniti tudi institucionalnim rešitvam. Hrvaški zakon, ki ga ministrstvo omenja kot enega izmed zgledov, je v strokovni javnosti sprožil razpravo predvsem zaradi izrazite institucionalizacije odločanja o jeziku in vzpostavitve novega sveta za hrvaški jezik. Če bo Slovenija pripravljala novo zakonodajo, pričakujemo odprt, vključujoč in interdisciplinaren postopek, ki bo poleg jezikoslovne stroke vključil tudi ustvarjalce, kulturne organizacije, prevajalce, založnike, raziskovalce, predstavnike visokošolskega prostora ter druge uporabnike jezika.
Jezikovna politika mora po mnenju Asociacije namreč spodbujati kakovostno rabo slovenščine, ne pa ustvarjati novih birokratskih ovir. V času digitalizacije, umetne inteligence in vse intenzivnejšega mednarodnega sodelovanja bo največji izziv razvijati slovenščino kot sodoben, tehnološko podprt in mednarodno samozavesten jezik. Takšna politika bo hkrati najbolje prispevala k razvoju slovenske kulture, njeni mednarodni prepoznavnosti in dostopnosti za prihodnje generacije.
Koalicijska pogodba napoveduje posodobitev zakonodaje z davčnimi olajšavami za vlaganje v kulturo. Takšna usmeritev lahko predstavlja pomembno priložnost za krepitev sodelovanja med kulturnim in gospodarskim sektorjem ter za razvoj mecenstva in sponzorstev kot pomembnega dopolnilnega vira financiranja kulturnih dejavnosti.
Pri tem je pomembno izhajati iz načela, da zasebna sredstva javnega financiranja ne morejo nadomestiti, temveč ga lahko dopolnjujejo. Javna podpora kulturi namreč izhaja iz javnega interesa, ki je širši od tržnega interesa ali interesa posameznega vlagatelja. Namen davčnih olajšav zato ne sme biti prenos odgovornosti države na zasebni sektor, temveč spodbujanje dodatnih vlaganj v ustvarjalnost, kulturno dediščino in sodobno umetnost. Odgovorno mecenstvo namreč ni nadomestek javne kulturne politike, temveč izraz družbene odgovornosti gospodarstva in njegovega prispevka k skupnemu kulturnemu razvoju. Zato bi morala biti nova ureditev zasnovana tako, da spodbuja sodelovanje med gospodarstvom in kulturo, hkrati pa ohranja odgovornost države za uresničevanje javnega interesa na področju kulture.
Ključno pri tem bo oblikovati ukrepe na način, da bodo davčne spodbude dostopne celotnemu kulturnemu ekosistemu. Preprečiti bi bilo namreč potrebno, da se vlaganja stekajo zgolj v največje ali tržno najbolj prepoznavne projekte, temveč morajo ukrepi omogočati vlaganja tudi v sodobno umetnost, eksperimentalne prakse, poklicne in ljubiteljske nevladne organizacije ter druge ustvarjalce in vsebine, ki ustvarjajo pomembno družbeno vrednost, čeprav niso nujno tržno najbolj donosni. Smiselno bo zagotoviti tudi primerljivost spodbud z drugimi področji, zlasti športom, ter pri pripravi zakonodaje preučiti uspešne evropske prakse.
Priprava takšne zakonodaje je lahko priložnost za širši dialog med državo, kulturnim sektorjem in gospodarstvom o razvoju trajnejših modelov sodelovanja, ki bodo krepili finančno raznolikost kulture, ne da bi pri tem oslabili temeljno odgovornost države za njen razvoj.
Koalicijska pogodba gradnjo občinstva opredeljuje kot eno osrednjih strateških nalog kulturne politike, s posebnim poudarkom na umetniški in kulturni produkciji v slovenskem jeziku. Krepitev dostopnosti kulture, vključevanje novih občinstev in približevanje kulturnih vsebin različnim skupinam prebivalstva so pomembni cilji, ki jih v Asociaciji podpiramo. Kultura namreč lahko v celoti uresničuje svoj javni interes le, če je dostopna, vključujoča in povezana z različnimi skupnostmi.
Ob tem pa je pomembno, kako razumemo pojem gradnje občinstva. Evropski kulturnopolitični diskurz se v zadnjih letih ne osredotoča več zgolj na vprašanje razvoja občinstev, temveč vse bolj na koncept kulturne demokracije. Ta izhaja iz razumevanja, da ljudje niso zgolj prejemniki kulturnih vsebin, temveč aktivni soustvarjalci kulturnega prostora, pri čemer mora kulturna politika omogočiti dostop, sodelovanje in izražanje različnim skupinam prebivalstva. Razvoj občinstev zato ne sme postati zgolj prizadevanje za večjo množičnost ali merjenje kulturnih učinkov izključno skozi število obiskovalcev. Javni interes v kulturi ni enak interesu množičnega trga. Nekatere najpomembnejše umetniške in kulturne prakse nastajajo prav na področjih, kjer učinki niso takoj vidni v številkah, temveč se kažejo dolgoročno – v razvoju kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti, družbene povezanosti, znanja in kakovosti življenja. Če bi kulturo vrednotili predvsem po kriteriju trenutne popularnosti, bi se lahko hitro znašli v položaju, ko bi številne vsebine prepustili komercialnemu trgu. Na področju avdiovizualnih vsebin bi to pomenilo prepuščanje prostora globalnim platformam, na področju glasbe pa največjim komercialnim distribucijskim sistemom. Prav obstoj javnega interesa v kulturi omogoča razvoj tudi tistih vsebin, ki niso nujno najbolj tržno donosne, vendar so pomembne za družbo, njeno ustvarjalnost in dolgoročni razvoj.
Pri tem je pomembno razumeti tudi širše razvojne učinke umetnosti in kulture. Kulturni prostor je pogosto laboratorij za nove ideje, oblike sodelovanja, tehnologije, pripovedne pristope in načine razmišljanja, ki kasneje vplivajo tudi na druga področja družbe in gospodarstva. Številne inovacije, ustvarjalni pristopi in modeli sodelovanja, ki jih danes uporabljajo druga področja, izvirajo prav iz eksperimentalnih umetniških praks. Zato učinkov kulture, ob pažnji, da vrednost kulture ni zgolj v njeni instrumentalizaciji, ni mogoče meriti zgolj skozi neposredno potrošnjo ali število obiskovalcev, temveč tudi skozi njene širše razvojne učinke.
Poseben poudarek na produkciji v slovenskem jeziku razumemo kot pomemben element skrbi za kulturni prostor in dostopnost vsebin v slovenskem jeziku. Ob tem pa mora kulturna politika ohraniti odprtost za mednarodne koprodukcije, sodobne interdisciplinarne prakse, prevodno dejavnost ter kulturne izraze različnih skupnosti. Kakovostna kultura se namreč razvija tudi skozi izmenjavo, sodelovanje in preseganje meja.
Pričakujemo, da bo gradnja občinstva razumljena široko: kot razvoj odnosa med kulturo in prebivalci, ki vključuje vse generacije, regije in tudi ranljive skupine. Pri tem je treba nadaljevati in nadgrajevati že vzpostavljene prakse, kot so programi kulturno-umetnostne vzgoje, gostovalne mreže in drugi mehanizmi, ki že danes sistematično razvijajo dostopnost kulture in stik z občinstvi. To zahteva podporo vsem stebrom kulturnega ekosistema – javnim zavodom, nevladnim organizacijam in samostojnim ustvarjalcem – saj prav raznolikost producentov omogoča različne poti do občinstev. Gradnja občinstva je lahko pomemben razvojni cilj kulturne politike, vendar le, če pomeni širjenje prostora za kulturo in ne njegovo zoževanje. Ključno vprašanje zato ni, ali potrebujemo več občinstev, temveč kakšno razumevanje občinstva in kulturne udeležbe želimo razvijati kot družba.
Koalicija je zavezo o ponovni vzpostavitvi Muzeja slovenske osamosvojitve že uresničila, saj je Vlada Republike Slovenije 23. junija 2026 sprejela Sklep o ustanovitvi javnega zavoda. Predstavljanje osamosvojitve in procesa demokratizacije Slovenije razumemo kot legitimno temo muzejske dejavnosti in kulturne politike, zato se do same ustanovitve muzeja ne opredeljujemo. Ob tem pa se ob hitri vzpostavitvi zastavljajo vprašanja prioritet, dolgoročne vzdržnosti in umeščenosti odločitve v širši sistem kulturne politike, muzej namreč nima podlage v strateških dokumentih. Še posebej v času, ko ministrstvo opozarja, da naj bi ob prevzemu resorja podedovalo pomembne finančne omejitve in hkrati napoveduje debirokratizacijo javnega sektorja, bo pomembno, da se tudi pri ustanavljanju novih javnih zavodov zagotovi jasna utemeljitev potreb, učinkovito upravljanje, ki pomeni malo »birokracije« ter čim več sredstev za vsebine in ustvarjalno delo.
Ker koalicija hkrati napoveduje reševanje vprašanja muzejskih depojev, razvoj kulturne infrastrukture in krepitev decentralizacije, verjamemo, da bo za Muzej slovenske osamosvojitve mogoče najti ustrezno in reprezentativno lokacijo v prestolnici ali izven nje, ki bo odražala pomen osamosvojitvene dediščine, ne da bi bilo pri tem treba posegati v že vzpostavljeno kulturno infrastrukturo drugih izvajalcev javnega interesa. Kulturni sektor namreč potrebuje stabilne in predvidljive pogoje za delo, učinkovito infrastrukturo ter dialog pri sprejemanju pomembnih odločitev. Prav zato je ključno, da tudi vsi prihodnji prostorski, vsebinski in organizacijski koraki potekajo pregledno, strokovno in ob vključevanju vseh deležnikov, ki jih zadevajo.
Koalicijska pogodba napoveduje vzpostavitev enotne podatkovne platforme o kulturi (eKultura), prehod na podatkovno podprto odločanje (evidence-based policy) ter uvedbo javnih evalvacijskih mehanizmov. To razumemo kot pomembno priložnost za sodobnejše, preglednejše in učinkovitejše oblikovanje kulturnih politik ter za boljše razumevanje vloge in učinkov celotnega kulturnega ekosistema.
Vzpostavitev eKulture ne predstavlja začetka razmisleka o pomenu podatkov v kulturni politiki, temveč nadgradnjo procesa, ki se je začel že v preteklem obdobju. Pomembno je, da se ta proces nadaljuje v smeri odprte, uporabne in povezane infrastrukture, ki bo koristila tako državi kot vsem deležnikom v kulturi. Podatki namreč niso namen sami sebi, temveč so orodje za boljše razumevanje stanja, učinkov ukrepov in potreb sektorja. Pomanjkanje kakovostnih, primerljivih in dostopnih podatkov je pogosto ena od ovir pri oblikovanju ustreznih kulturnih politik. Brez celovitih analiz je težje prepoznati dejanske potrebe, ovrednotiti učinke javnih ukrepov in preseči poenostavljene predstave o kulturnem delu ter njegovih družbenih, razvojnih in ekonomskih učinkih. Boljša podatkovna podlaga lahko zato pomembno prispeva k bolj argumentiranemu javnemu dialogu in odločanju, ki temelji na dejstvih.
Načelo podatkovno podprtega odločanja pa mora veljati tudi za samo državo in oblikovanje njenih politik. Pomembnejše sistemske spremembe in novi ukrepi na področju kulture bi morali biti pred uvedbo utemeljeni z analizami, ocenami pričakovanih učinkov in podatki, na katerih temeljijo odločitve. Ministrstvo za kulturo bi moralo pri pripravi pomembnejših ukrepov javno predstaviti izhodišča, uporabljene podatke in študije učinkov ter omogočiti vpogled v rezultate njihovega spremljanja po uvedbi. Takšen pristop ne pomeni ovire za učinkovito odločanje, temveč krepi kakovost, predvidljivost in zaupanje v kulturno politiko.
Pri tem je ključnega pomena tudi odprtost podatkov. Podatki, ki nastajajo v okviru javnih politik in javnega financiranja, morajo biti v čim večji meri javno dostopni v obliki, ki omogoča njihovo neodvisno analizo in uporabo. Pri vzpostavitvi eKulture zato pričakujemo, da bo platforma temeljila na načelih odprtih podatkov (Open Data) ter da bo strokovni in širši javnosti omogočala dostop do podatkov, na katerih temeljijo kulturne politike. Le tako lahko postane eKultura skupna infrastruktura kulturnega ekosistema in ne zgolj orodje države za zbiranje podatkov.
Hkrati bo pri uvajanju evalvacijskih mehanizmov pomembno upoštevati posebnosti kulturnega področja. Učinkov kulture ni mogoče presojati zgolj skozi kratkoročne ali kvantitativne kazalnike, temveč tudi skozi dolgoročne učinke na družbo, znanje, ustvarjalnost, dostopnost kulture, mednarodno prepoznavnost in kakovost življenja. Dobro zasnovane evalvacije zato ne smejo predstavljati zgolj dodatne administrativne obremenitve za ustvarjalce in organizacije, temveč orodje za boljše razumevanje učinkov kulturnega dela in razvoj učinkovitejših politik.
Če bo eKultura temeljila na odprtosti, kakovostnih podatkih in sodelovanju z uporabniki, lahko postane pomemben temelj sodobne kulturne politike. Predstavlja priložnost, da se kulturne politike oblikujejo bolj pregledno, odgovorno in vključujoče ter da država, ustvarjalci, nevladne organizacije in drugi deležniki razvoj kulturnega prostora načrtujejo na podlagi skupnega razumevanja dejanskega stanja.
Koalicijska pogodba predvideva uvedbo kulturnega bona za 18-letnike v vrednosti 200 evrov, ki bi ga bilo mogoče nameniti za knjige, kulturne prireditve in druge kulturne vsebine. Uvedbo takšnega ukrepa pozdravljamo, saj lahko predstavlja pomemben korak k spodbujanju kulturne participacije mladih ter dolgoročnemu razvoju občinstev, ki ga kulturna stroka v različnih oblikah že dolgo zagovarja. Podobne oblike spodbud poznajo tudi druge evropske države, kjer so namenjene predvsem približevanju kulture novim generacijam in zmanjševanju ovir za vključevanje v kulturno življenje.
Pomembno bo, kako bo sistem zasnovan v praksi. Kulturni bon ne sme postati zgolj mehanizem, ki bo sredstva usmerjal k največjim kulturnim institucijam, temveč mora omogočiti sodelovanje celotnemu kulturnemu ekosistemu. Sistem unovčevanja mora biti preprost, pregleden in dostopen tudi manjšim nevladnim organizacijam, samostojnim ustvarjalcem, založnikom, festivalom, galerijam in drugim producentom, ki pomembno prispevajo k raznolikosti kulturne ponudbe.
Pri oblikovanju nabora upravičenih vsebin bi bilo smiselno razmišljati široko – od obiskov predstav, koncertov, festivalov, razstav in drugih kulturnih dogodkov do nakupa knjig, umetniških publikacij ter, ob ustrezni ureditvi, tudi umetniških del in drugih avtorskih kulturnih produktov. Takšna ureditev lahko okrepi neposreden stik mladih z različnimi oblikami ustvarjalnosti ter hkrati omogoča, da sredstva ne podpirajo zgolj potrošnje kulturnih vsebin, temveč tudi ustvarjalce, organizacije in trg kulturnih dobrin.
Kulturni bon je zato mogoče razumeti kot primer razmeroma majhnega, a razvojno usmerjenega ukrepa z morebitnimi dolgoročnimi učinki. Fiskalni svet je namreč ocenil, da bi njegova uvedba za 18-letnike v vrednosti 200 evrov pomenila približno 0,01 odstotka BDP letnega izpada prihodkov, zato je ključno, da se njegov učinek ne presoja zgolj skozi neposreden javnofinančni vidik, temveč tudi skozi širše učinke na kulturno participacijo, razvoj občinstev in krepitev kulturnega ekosistema. Pri tem mora biti sistem zasnovan tako, da bo administrativno izvedljiv in vključujoč za različne kulturne akterje, saj bo le tako lahko dosegel svoj namen – ne le povečati obisk kulturnih vsebin, temveč dolgoročno utrditi vlogo kulture kot pomembnega dela kakovosti življenja in razvoja družbe.