Koalicijska pogodba med temeljnimi usmeritvami izpostavlja decentralizacijo, debirokratizacijo, ustvarjanje spodbudnega okolja za razvoj posameznika ter državo, ki temelji na znanju, inovacijah, pravičnosti in kakovosti življenja. V ospredje postavlja dostojanstvo posameznika, njegovo samostojnost ter možnost, da razvija svoje sposobnosti in uresničuje svoje potenciale.
Takšna izhodišča so pomembna tudi za področje kulture, umetnosti in medijev. Ustvarjalci in kulturni delavci niso zgolj prejemniki javne podpore, temveč nosilci znanja, ustvarjalnosti, inovacij, družbene refleksije in razvoja skupnosti. Kulturno delo zato ni in ne sme biti razumljeno kot socialna kategorija ali korektiv za tiste, ki se ne morejo vključiti v druge oblike dela. Gre za specifično področje dela, pri katerem država prepoznava javni interes, ker njegova vrednost ni izčrpana zgolj v neposrednem finančnem učinku, temveč se kaže v širših družbenih, izobraževalnih, razvojnih in identitetnih učinkih.
Prav zato je pomembno, da se tudi kulturno delo razume kot razvojna kategorija. Ustvarjalci ustvarjajo nove ideje, vsebine, znanja in perspektive, ki bogatijo družbo, povečujejo njeno inovativnost, krepijo kritično mišljenje ter prispevajo h kakovosti življenja. Dostojanstvo kulturnega dela pomeni tudi, da ga obravnavamo skladno z njegovo dejansko vlogo in učinki, ne pa skozi poenostavljene predstave o kulturi kot področju odvisnosti od javnih sredstev.
Če želi država ustvarjati pogoje, v katerih lahko posamezniki razvijajo svoje talente in dosegajo svoje potenciale, mora to veljati tudi za ustvarjalce. To pomeni stabilno, predvidljivo in razvojno okolje, v katerem lahko umetniki, kulturni delavci, nevladne organizacije in drugi producenti svoje delo opravljajo profesionalno, odgovorno in dolgoročno. Javna podpora kulturi zato ni nasprotje samostojnosti posameznika, temveč mehanizem, s katerim država omogoča razvoj dejavnosti, katerih učinki presegajo neposredno tržno logiko.
Pri tem ima posebno vlogo nevladni sektor, ki je eden ključnih prostorov kulturne produkcije, inovacij in vključevanja različnih družbenih skupin. Nevladne organizacije pogosto delujejo kot okolje, kjer nastajajo nove umetniške prakse, kjer se razvijajo talenti ter kjer kultura prihaja do različnih občinstev tudi zunaj tradicionalnih institucij. Krepitev kulturnega ekosistema zato pomeni tudi ustvarjanje pogojev, v katerih lahko javni zavodi, nevladne organizacije in samostojni delavci v kulturi medsebojno dopolnjujejo svoje vloge.
Načelo učinkovitosti in odgovornosti pri upravljanju javnih sredstev je pomembno tudi za kulturo. Vendar učinkovitosti na tem področju ni mogoče meriti zgolj s kratkoročnimi finančnimi kazalniki, temveč tudi z dolgoročnimi učinki: kakovostjo ustvarjenih del, razvojem ustvarjalnih potencialov, dostopnostjo kulture, mednarodno prepoznavnostjo ter vplivom na skupnost. Prav zato mora debirokratizacija pomeniti predvsem odpravljanje nepotrebnih ovir, več zaupanja in boljše pogoje za ustvarjanje.
Priložnost novega mandata je zato v tem, da se načela razvoja, samostojnosti in odgovornosti prenesejo tudi na kulturno področje. Kultura ni izjema od razvojnih prizadevanj države, temveč eden od prostorov, kjer se razvoj družbe dejansko ustvarja.
Koalicijska pogodba v svojih temeljnih izhodiščih poudarja spoštovanje kulture in tradicije ter hvaležnost prednikom za ustvarjeno. Skrb za kulturno dediščino, zgodovinski spomin in dosežke preteklih generacij je vsekakor pomemben del odnosa skupnosti do same sebe, saj kultura povezuje generacije, prenaša znanja in oblikuje občutek pripadnosti.
Ob tem pa kultura ni zgolj varovanje in ohranjanje že ustvarjenega, temveč tudi prostor, kjer družba razume svojo sedanjost, ustvarja prihodnost in razvija nove pomene. Tradicija ni nespremenljiv predmet varovanja, ampak živ proces, ki se skozi generacije dopolnjuje, interpretira in nadgrajuje. Prav zato spoštovanje kulturne dediščine ne pomeni odpovedi ustvarjalni svobodi, kritičnemu mišljenju ali sodobnim umetniškim izrazom. Živa kultura nastaja v dialogu med spominom in novimi idejami, med podedovanimi vrednotami in ustvarjalnostjo novih generacij. Prihodnja kulturna politika bo zato morala povezati skrb za dediščino, podporo vrhunski ustvarjalnosti, razvoj sodobnih umetniških praks in prostor za raznolik kulturni izraz.
Ključno vprašanje ne bo, ali kultura spoštuje tradicijo, temveč kako jo razume: najmočnejša kulturna politika je tista, ki varuje dosežke prejšnjih generacij in hkrati ustvarja pogoje, da bodo današnji ustvarjalci oblikovali kulturno dediščino prihodnosti.