Čeprav se koalicijske zaveze na področju javnih financ ne nanašajo neposredno na kulturo, bodo pomembno vplivale tudi na njen razvoj. Zagotavljanje predvidljivega, konkurenčnega in razvojno naravnanega poslovnega okolja, učinkovitejša podpora črpanju evropskih sredstev, nadgradnja davčnih spodbud ter ukrepi za blaženje inflacije so vsekakor usmeritve, ki bi morale biti enakovredno uresničene tudi na področju kulture.
Še posebej pomembna je zaveza k učinkoviti podpori črpanju evropskih sredstev. Slovenski kulturni sektor, zlasti nevladne organizacije, sodi med uspešnejše dele domačega prostora pri pridobivanju evropskih sredstev, vendar je njihov dostop do teh virov pogosto odvisen od ustreznih nacionalnih podpornih mehanizmov. Ob morebitnih spremembah sistema podpore civilni družbi na resorju za notranje zadeve in javno upravo bo zato ključno ohraniti in nadgraditi pogoje, ki omogočajo pripravo kakovostnih evropskih projektov in njihovo izvedbo, kar pomeni ohraniti podporno okolje kot predpogoj za uspešno črpanje evropskih sredstev. Sistematična shema zagotavljanja t. i. matching sredstev namreč omogoča večje črpanje evropskih programov in zagotavlja, da evropska sredstva ustvarjajo dolgoročne razvojne učinke za slovensko kulturo in širšo družbo.
Enako pomembna je zaveza k predvidljivemu poslovnemu okolju. Stabilno delovanje kulturnih organizacij ni odvisno zgolj od višine javnih sredstev, temveč tudi od njihove predvidljivosti in ohranjanja realne vrednosti. Obdobje visoke inflacije in praktično neobstoječe usklajevanje pogodb z inflacijo skozi dolga obdobja sta pokazala, da lahko nespremenjene pogodbene vrednosti hitro zmanjšajo obseg programov in ogrozijo njihovo izvedbo. Zato bi morali mehanizmi usklajevanja vrednosti večletnih pogodb ter ciljno usmerjeni ukrepi ob izrednih podražitvah postati del sistemskih rešitev tudi na področju kulture.
Pozdravljamo tudi napoved nadaljnjega razvoja davčnih spodbud za vlaganje v kulturo. Te lahko pomembno prispevajo k večji raznolikosti virov financiranja, vendar ne smejo postati nadomestilo za javno financiranje kulture. Njihov namen mora biti spodbujanje dodatnih vlaganj, pri čemer je treba zagotoviti primerljivo obravnavo kulture in športa ter oblikovati mehanizme, ki bodo dostopni tudi manjšim organizacijam, sodobni umetnosti in manj komercialnim kulturnim praksam.
Ob tem pogrešamo izrazitejšo umestitev kulture med razvojne politike države. Koalicijska pogodba na več mestih poudarja povezovanje gospodarstva, turizma in športa, kultura pa je pri teh razvojnih usmeritvah večinoma odsotna, čeprav prav kulturni in ustvarjalni sektor pomembno prispeva k inovacijam, razvoju krajev, mednarodni prepoznavnosti, znanosti, gospodarstvu, turizmu, zdravju ter kakovosti življenja. Podobno kot šport bi si tudi kultura zaslužila jasno opredeljene razvojne mehanizme za podporo ustvarjalcem, kulturnim organizacijam, programom in infrastrukturi. Šele takšen pristop bi kulturo v celoti prepoznal kot razvojni potencial države, ne zgolj kot proračunski izdatek.
Za sektor so nedvomno relevantna tudi nekatera določila koalicijske pogodbe na področju gospodarstva, dela in športa, ki pomembno vplivajo na položaj ustvarjalcev, organizacij in kulturnega ekosistema. Ker je sektor kulture in umetnosti izrazito prekariziran in ker prekarni delovni pogoji pomenijo nestabilnost in negotovost tako v smislu prihodkov kot socialne varnosti v primeru bolezni in starosti, smo v društvu še posebej pozorni na ukrepe, ki vplivajo na dostojno vrednotenje in kakovost dela in karierni razvoj.
Zadnja raziskava Centra Poligon o položaju kulturnih in kreativnih delavcev v Sloveniji je pokazala, da kar tri četrtine vprašanih razmišlja o odhodu iz sektorja. Kulturno polje zaznamujejo izrazita negotovost, neredna plačila in visoko tveganje revščine v primeru izpada dela ali bolezni. Zato pozdravljamo koalicijsko zavezo o preprečevanju nelojalne konkurence in prekarnega dela, vendar pogrešamo jasnejšo opredelitev ukrepov, s katerimi naj bi bila ta zaveza uresničena. Nekateri dosedanji že sprejeti ukrepi, med njimi spremembe na področju normiranih samostojnih podjetnikov, namreč vzbujajo skrb, da bi se lahko položaj določenih skupin prekarnih delavcev še dodatno poslabšal.
Posebej pomembna je tudi zaveza k vzpostavitvi učinkovitega in pravičnega sistema avtorskega prava, ki bi avtorjem, izvajalcem in producentom zagotavljal pošteno nadomestilo za uporabo njihovih del. Prenova sistema mora voditi predvsem v izboljšanje položaja ustvarjalcev in zagotovitev dostojnega plačila za ustvarjalno delo. V tem smislu bi bilo treba razmisliti o vzpostavitvi sistema minimalnih avtorskih tarif, ki bi jih spoštovale tako velike platforme kot javni subjekti, ter o mehanizmih, ki bi preprečevali razvrednotenje avtorskega in umetniškega dela.
Koalicijska pogodba med zavezami na resorju notranjih zadev in javne uprave (poglavje II.3, stran 11) omenja tudi vzpostavitev ločenega plačnega stebra za kulturo, kar predstavlja priložnost za širši premislek o vrednotenju dela v kulturi in umetnosti. Pri tem pa je pomembno, da reforma ne poglobi razlik med javnim in nevladnim sektorjem. Obstaja namreč tveganje, da bi ločen plačni steber pomenil predvsem izboljšanje položaja zaposlenih v javnih zavodih, medtem ko bi samostojni delavci v kulturi in nevladne organizacije ostali v enakem negotovem položaju. Reforma mora zato upoštevati celoten kulturni ekosistem in ohraniti mehanizme, ki zagotavljajo minimalne standarde plačila tudi za zunanje sodelavce javnih zavodov.
V tem okviru je pomembno tudi dosledno izvajanje že sprejetih ukrepov. Uredba o minimalnem plačilu za samozaposlene v kulturi, ki se uporablja od leta 2025, predstavlja pomemben korak pri zagotavljanju osnovnih standardov plačila za zunanje izvajalce v javnih kulturnih zavodih, ki bi ga veljalo razširiti na polja, s katerimi ustvarjalci redno sodelujejo, kot je izobraževanje. Vendar iz odzivov članstva ugotavljamo, da se uredba v praksi ne izvaja vedno in povsod, pojavljajo pa se tudi poskusi njenega izigravanja. Zato je nujen učinkovitejši nadzor nad njenim izvajanjem. Podobno bi bilo treba po vzoru ureditev za samozaposlene v kulturi razmisliti o minimalnih standardih plačila za samostojne novinarje.
Za kulturni sektor so pomembne tudi koalicijske zaveze, povezane z zaposlovanjem mladih, vajeništvom, razvojem digitalnih kompetenc, vseživljenjskim učenjem in prekvalifikacijami. Pri tem je treba upoštevati posebnosti kulturnih poklicev, kjer dolgotrajno usposabljanje pogosto vodi v visoko specializirane kariere, možnosti dela znotraj polja so omejene, pridobljene kompetence pa obče uporabne. Zato bi bilo smiselno razviti mehanizme kariernega razvoja, dodatnega izobraževanja in prehodov v nove poklicne poti, ki smiselno zajamejo specializirana znanja kulturnega sektorja.
Priložnost predstavljajo tudi napovedi zmanjševanja administrativnih bremen, digitalizacije postopkov, izboljšanja poslovnega okolja in povezovanja gospodarstva z raziskovalnimi institucijami. Pri slednjem je pomembno, da se kulturo in umetnost prepozna kot enakovrednega razvojnega partnerja. Kulturni sektor ni zgolj prejemnik javnih sredstev, temveč prostor raziskovanja, inovacij, razvoja novih praks in znanj, ki imajo pogosto širše družbene in gospodarske učinke. Vse te zaveze pa bodo za kulturo pomembne le, če bodo prevedene v ukrepe, ki upoštevajo posebnosti kulturnega dela: projektno naravo dela, velik delež samozaposlenih, pomen avtorskega ustvarjanja ter potrebo po dolgoročnem razvoju karier. Prihodnje politike zaposlovanja, davčnega okolja in razvoja kompetenc zato ne smejo kulture obravnavati zgolj kot izjemo, temveč kot pomemben del sodobnega ustvarjalnega in razvojnega gospodarstva.
Koalicijska pogodba na področju nevladnih organizacij omenja financiranje preko odstotka dohodnine, ki ga lahko davkoplačevalci prostovoljno namenijo izbranim nevladnim organizacijam. Takšna oblika podpore je pomemben in dobrodošel mehanizem vključevanja državljanov v podporo civilni družbi, vendar ne more predstavljati nadomestila za sistemsko javno financiranje nevladnih organizacij in razvojno podporo sektorju.
Iz formulacije koalicijske pogodbe je mogoče razumeti namero po spremembi sedanje ureditve, v kateri se del nerazporejenih dohodninskih sredstev namenja Skladu za razvoj nevladnih organizacij. Ocenjujemo, da bi bila ukinitev oziroma zmanjšanje tega sistema za neodvisno kulturo in širši nevladni sektor izrazito škodljiva. Kultura in umetnost namreč ne moreta biti prepuščeni izključno logiki prostovoljnih donacij posameznikov. Delovanje nevladnih organizacij ni tekmovanje v priljubljenosti, temveč uresničevanje javnega interesa na področjih, kjer družbeni učinki pogosto presegajo neposredno prepoznavnost posamezne organizacije ali programa. Izkušnje ob tem kažejo, da državljani pri namenjanju dela dohodnine najpogosteje izbirajo humanitarne, socialne in športne organizacije, kar je razumljivo in pomembno. Vendar to pomeni, da področja, kot so kultura, umetnost, okolje, razvoj novih družbenih praks ali varovanje človekovih pravic, nimajo enakih možnosti za pridobivanje tovrstne podpore. Prav zato je naloga države, da zagotovi stabilne mehanizme za področja, kjer trg donacij ne more zagotoviti enakovrednega financiranja, čeprav imajo ta področja pomembne družbene učinke.
Sklad za razvoj nevladnih organizacij je bil vzpostavljen prav kot takšen razvojni mehanizem. Ne financira zgolj posameznih programov, temveč krepi dolgoročne kapacitete nevladnega sektorja, podpira razvoj organizacij, omogoča sofinanciranje evropskih projektov in prispeva k profesionalizaciji delovanja organizacij. Po podatkih CNVOS je bilo od njegove vzpostavitve leta 2018 preko sklada razdeljenih skoraj 69 milijonov evrov, pri čemer je bilo več kot 16 milijonov namenjenih za sofinanciranje evropskih projektov. Ti ukrepi so omogočili pridobivanje dodatnih evropskih sredstev in pomembno povečali razvojni učinek javnega vložka. Med prejemniki sredstev je bilo tudi veliko kulturnih organizacij; kultura je bila doslej celo eno izmed področij z največjo podporo sklada.
Za kulturni sektor je posebej pomemben tudi učinek sklada na zaposlovanje in razvoj organizacijskih kapacitet. Nevladne kulturne organizacije pogosto delujejo v izrazito negotovih pogojih, zato sredstva za razvoj zaposlenih, krepitev organizacij in pripravo evropskih projektov neposredno vplivajo na stabilnost kulturne produkcije. Nadomestitev takšne podpore zgolj z individualnimi dohodninskimi donacijami bi pomenila izgubo enega redkih mehanizmov, ki omogoča dolgoročno krepitev neodvisne kulture.
Tudi z vidika javnih financ je treba pri presoji upoštevati širši razvojni učinek takšnih ukrepov. Po oceni Fiskalnega sveta bi ukinitev Sklada za razvoj nevladnih organizacij pomenila zelo omejen fiskalni učinek, ocenjen na približno 0,02 odstotka BDP, medtem ko lahko izguba razvojnega mehanizma pomembno oslabi sposobnost nevladnih organizacij za pridobivanje evropskih sredstev, ustvarjanje novih delovnih mest in izvajanje programov v javnem interesu.
Če bo vlada spreminjala sistem financiranja nevladnih organizacij, je zato nujno, da ohrani in nadgradi stabilne javne mehanizme podpore. Za področje kulture to pomeni predvsem zagotovitev, da se razvoj neodvisnega kulturnega sektorja ne prepusti zgolj sposobnosti organizacij za zbiranje donacij, temveč ostane del premišljene kulturne politike. Posebej pomembno je tudi ohraniti mehanizme, ki omogočajo sofinanciranje evropskih projektov, saj je slovenska nevladna kultura pri pridobivanju evropskih sredstev med uspešnejšimi deli kulturnega prostora. Brez nacionalnega sofinanciranja pa bo ta potencial bistveno omejen.
Koalicijska zaveza k oblikovanju ukrepov za povečanje zaposlenosti mladih, vključno z vajeništvom in spodbujanjem prve zaposlitve, je pomembna tudi za kulturni sektor, v katerem številni mladi vstopajo na trg dela v negotovih pogojih. Pri tem pa je treba upoštevati posebnosti kulturnih poklicev, kjer so karierne poti pogosto dolge, specializirane in povezane s specifičnimi telesnimi, ustvarjalnimi ali strokovnimi kompetencami.
Poleg podpore prvemu vstopu na trg dela bi bilo zato smiselno razviti tudi mehanizme za dolgoročni karierni razvoj, dodatno izobraževanje in prekvalifikacije ustvarjalcev. Pri poklicih, kot so ples, glasba, uprizoritvene umetnosti in druga specializirana področja, lahko izguba sposobnosti za opravljanje primarne umetniške dejavnosti pomeni resno socialno in poklicno tveganje. Sistem, ki ustvarjalcem omogoča pravočasne prehode v nove poklicne vloge, ne bi pomenil zgolj socialne podpore, temveč ohranjanje znanja, izkušenj in njihovega nadaljnjega prispevka k družbi.
Zaveze na področju lokalne samouprave, regionalnega razvoja in večje vloge regij so lahko pomembne tudi za kulturni sektor, saj lahko predstavljajo priložnost za bolj enakomeren razvoj kulturne ponudbe in pogojev za ustvarjanje po vsej Sloveniji. V Asociaciji že dalj časa opozarjamo, da bi morale regije oblikovati lastne strategije kulturnega razvoja, ki bi povezovale potrebe poklicne in ljubiteljske kulture, lokalnih skupnosti ter razvojne potenciale posameznih okolij. Dostopnost kulture in možnosti za trajno delo kulturnih delavcev in ustvarjalcev namreč močno narekujejo velikosti občin in njihove finančne sposobnosti.
Pri tem bi bilo smiselno mestoma voditi premislek v smeri razvoja skupnih ukrepov in mehanizmov na ravni regij ali več občin, ki bi omogočali stabilnejše pogoje za delovanje nevladnih organizacij, samostojnih delavcev v kulturi in podpornega okolja za kulturo. Manjša lokalna okolja namreč pogosto težko samostojno vzpostavijo pogoje za razvoj sodobne umetniške produkcije, zato je pomembno povezovanje virov, znanja in infrastrukture. Regionalna raven lahko predstavlja tudi prostor za boljše povezovanje med javnimi zavodi, nevladno kulturo, ljubiteljskimi ustvarjalci in lokalnimi skupnostmi.
Za Asociacijo je pri tem ključna tudi skladnost kulturnih in razvojnih politik na vseh ravneh upravljanja – od državne do regionalne in lokalne ravni, ter vse do evropske. Usklajeno razvita kulturna ponudba namreč ne prispeva le k turistični privlačnosti posameznih območij, temveč predvsem h kakovosti življenja prebivalcev, dostopnosti kulturnih vsebin, grajenju skupnosti in dolgoročnemu družbenemu razvoju regij. Kulturna politika mora biti zato razumljena kot sestavni del širših razvojnih politik, ne pa kot ločeno področje, ki se ga načrtuje neodvisno od drugih razvojnih prioritet.
Na področjih drugih resorjev prepoznavamo več priložnosti za tesnejše povezovanje s kulturno politiko, ki v koalicijskih zavezah niso jasno prepoznane. Na področju izobraževanja, mladine in znanosti pogrešamo jasnejšo umestitev kulture kot pomembnega elementa razvoja znanja, ustvarjalnosti in dobrega počutja mladih. Krepitev kulturno-umetnostne vzgoje ter sistematično povezovanje izobraževalnega sistema s kulturnimi organizacijami sta ključna za razvoj občinstev, ustvarjalnih kompetenc in dolgoročnega odnosa mladih do kulture. Prav tako bi bilo treba močneje povezovati kulturo z znanostjo, gospodarstvom in izobraževanjem, saj sodobni razvojni izzivi pogosto zahtevajo preplet različnih področij znanja in ustvarjalnosti.
Na področju zdravstva pa pogrešamo prepoznavanje širše vloge civilne družbe, tudi kulturnih praks kot pomembnega partnerja pri zagotavljanju celostne skrbi za zdravje in dobrobit prebivalstva. Učinki kulture in umetnosti na duševno zdravje, socialno vključenost in kakovost življenja so danes dobro raziskani, modeli, kot je "umetnost na recept", pa so v številnih evropskih državah že dobro uveljavljeni. Tovrstne pristope bi bilo smiselno razvijati tudi v Sloveniji kot del širšega, preventivno usmerjenega in bolj holističnega modela zdravstva.
Na področju kmetijstva pozdravljamo namero uvedbe turističnega evra kot mehanizma dodatne podpore območjem z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost (OMD), vendar menimo, da bi moral ukrep ohranjanje kulturne krajine nasloviti širše in vključiti tudi vidik varstva kulturne dediščine. Prenove objektov kulturne dediščine na podeželju morajo namreč pogosto upoštevati strokovne smernice varstva dediščine, kar je za številne lastnike in uporabnike brez ustrezne podpore težko izvedljivo. Ohranjanje kulturne krajine zato ne bi smelo biti razumljeno zgolj kot vprašanje varovanja preteklosti ali infrastrukturnih vlaganj, temveč kot del trajnostnega razvoja prostora, ki prispeva k odpornosti kmetijskih območij, njihovi turistični privlačnosti, kakovosti bivanja in dolgoročni gospodarski vitalnosti.