V Društvu Asociacija smo v okviru javne razprave podali komentar na predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ga je v javno razpravo vložilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. V društvu ocenjujemo, da bodo predlagani ukrepi poslabšali materialni položaj upokojenk in upokojencev ter dodatno otežili upokojevanje delovno aktivni populaciji, tudi samozaposlenih v kulturi in drugih delavk in delavcev v kulturi.
V društvu smo od vlade, ki se je reforme lotila s cilji zagotoviti dostojnost pokojnin, javnofinančno vzdržnost in krepitev zaupanja v pokojninski sistem, pričakovali, da bo izkoristila priložnost in odpravila krivice preteklih reform pokojninskega in invalidskega sistema. Pri tem še posebej izpostavljamo prekarne delavke in delavce, tudi s področja kulture, ki so v času tranzicije in gospodarske krize vzpostavljali in reševali domače gospodarstvo ter podpirali državno varčevanje, pa se jim pri tem pokojninska doba ni priznavala, kar bo v bližnji prihodnosti za mnoge pomenilo še bolj oddaljeno upokojevanje ali zelo nizke pokojnine. Spomniti gre, da reformo izpeljuje vlada, ki se je zavezala boju proti prekarizaciji, a opisane problematike skozi ukrepe in v javnosti ne naslavlja, nasprotno, v celoti jo izpušča. Vlado smo v društvu pri tem pozvali, naj ponovno premisli predlagane reformne ukrepe in zagotovi, da bo socialni položaj vseh trenutnih in bodočih upokojencev tudi dejansko dostojen in bo zaupanje v pokojninski sistem okrepljeno, vzdržnost javnofinančnih izdatkov se pač da zagotoviti na raznovrstne načine.
V Asociaciji ob napovedanih demografskih spremembah razumemo potrebo po reformi, in vendar smo izrazito zadržani do vseh rešitev, ki povečano število upokojencev mislijo prvenstveno kot breme za javnofinančne izdatke in ne kot priložnost za premislek o političnih prioritetah ter prenovljeni porazdelitvi skupnega društvenega bogastva, ki je produkt prav in zgolj nekdanjih, sedanjih in prihodnjih delavcev in državljanov. Opozarjamo, da je mogoče in bi bilo potrebno vzdržnost pokojninskega sistema pri nas – kot to že počne vrsta evropskih držav – misliti povsem drugače od predloga, ki ga predlagatelji komunicirajo kot dobrega, neobhodnega in malodane edinega možnega. Pri tem ocenjujemo, da je ministrstvu, ki je predlog pripravilo, spodletelo pri doseganju tudi drugih dveh od treh ciljev reforme: pokojnine, kot trdimo, če bo reforma sprejeta, ne bodo dostojne za vse večjo skupino sedanjih in bodočih upokojencev, zaupanje v pokojninski sistem pa se krha že ob seznanjevanju z samo vsebino predloga reforme. Pri tem je dejstvo, da se vsej aktivni delovni populaciji na novo realnost, če bo navkljub pozivom k premisleku uveljavljena, ne bo mogoče enakovredno prilagoditi.
V društvu smo problematizirali izredno kratko javno razpravo, ki je bila namenjena pokojninski reformi. Javni razpravi, ki se konča na praznik, je namreč namenjeno zgolj 19 dni, kar je glede na kompleksnost in pomembnost materije občutno premalo ter že samo na sebi dovoljšen razlog za nezaupanje in odklonilno naravnanost do predloga ZPIZ-2O.
Naslednji razlog za zadržanost do reforme, je, da je bilo MDDSZEM v času pogajanj s socialnimi partnerji in v javnih komunikacijah izrazito skopo ter netransparentno pri zagotavljanju podatkov o učinkih ukrepov. Pričakovali bi, da pripravljalec zakona, ki ima na voljo tako podatke kot mikrosimulacijske modele, izdatno pojasni, kakšne učinke bo imela reforma na širok spekter delavk in delavcev. Prav to je namreč edini možen način in predpogoj vzpodbujanja zaupanja in strinjanja z reformo. V društvu ugotavljamo, da socialnim partnerjem in javnosti predstavljeni primeri simulacij učinkov reforme za pretežen del delavk in delavcev v kulturi niso ustrezni, reforma bo zanje precej verjetneje neugodna.
Tudi brez simulacij in ustreznih podatkov je namreč z gotovostjo mogoče zaključiti, da so z vidika kulturnih delavcev kot tudi ostalih delavcev številni predlagani ukrepi izrazito problematični:
– podaljšanje referenčnega obdobja, ki je osnova za izračun pokojnin, iz 24 na 35 najboljših let bo realne pokojnine bistveno znižalo. Na pokojninske prejemke delavcev, ki celotno delovno aktivno obdobje prejemajo minimalno plačo, predlagano podaljšanje obdobja ob dvigu odmernega odstotka morda res ne bo imelo učinka, a dejstvo je, da večina ljudi vseh 40 let ne prejema minimalne plače, temveč se jim plača izboljšuje. Podaljšanje obdobja vselej pomeni nižjo osnovo;
– sprememba indeksacije, ki predvideva zmanjševanje deleža rasti plač v formuli za letno usklajevanje, bo prav tako znižala pokojninske prejemke, ki bodo naraščali počasneje;
– povišanje upokojitvene starosti na 62 oziroma 67 let bo zaostrilo pogoje za upokojitev. Predlagatelji in zagovorniki reforme navajajo, da kot družba živimo dlje, a po drugi strani niti vlada niti socialni partnerji niso odprli vprašanja, kdo se v resnici stara in kako. Življenjska doba delavk in delavcev je namreč neločljivo povezana z objektivnimi pogoji, v katerih ljudje delajo in živijo.
– postopno povečanje odmernih odstotkov po našem mnenju ne more nevtralizirati negativnega učinka omenjenih ukrepov;
– vnovič: reforma ne naslavlja problematike generacij trenutno delovno aktivnih, tudi delavcev v polju kulture, ki so bodisi kot poceni delovna sila reševali gospodarstvo in državo bodisi je trajalo predolgo, da sta država in družba pripoznali pomen njihovega dela. Predstavniki in predstavnice omenjenih generacij so na trgu dela pred letom 2014 delali v do danes v pokojninski dobi nepriznanih prekarnih oblikah zaposlitve, kar pomeni, da bodo polno pokojninsko dobo brez dokupa dosegli tudi precej onkraj starosti 70 let, če sploh.
Predlagatelje zakona smo opozorili, da so ti delavci in delavke delali, niso iskali socialne pomoči ter so od dela odvajali visoke davščine, ki pa se v pokojninski dobi in pokojninah tudi s to reformo ne bodo odrazile. Nasprotno, na njihovih plečih še enkrat in znova varčevalo in reševalo. Vlado smo pozvali, da se do problematike jasno opredeli ter njihovo delo v reformi z ustreznimi ukrepi naposled prizna. Trenutna vlada namreč trdi, da uvaja načelo »vsako delo šteje«, a predlogi rešitev ne naslavljajo opravljenega dela pred letom 2014, torej položaja tistih, ki so v prekarnih oblikah zaposlitve delovali pred reformo ZPIZ-2. To je pomembno, saj se bodo v letih, ko bo začela veljati pokojninska reforma, upokojevali prav ti delavci in vlada bi lahko to težavo naslovila in odpravila.
V Asociaciji pri tem pozdravljamo, da Ministrstvo za kulturo v tem kontekstu v predlogu ZUJIK-I predstavljene »karierne dinamike« najmanj razmišlja o tako imenovani »dobi delovanja«, ki bi ovrednotila prekarno delo v kulturi, s čimer posredno priznava, da se zaveda velikosti opisane problematike, ki ni značilna zgolj za področje kulture, in vendar je prav na področju že iz naslova ureditve, razpoložljivih resursov, odnosa do kulture in narave dela oz. poslanstva kulturno-umetniškega udejstvovanja izrazito pogosta ter v celoti utemeljuje potrebo po državnem subvencioniranju in pomoči. A te rešitve naj bi se nanašale predvsem na uvedbo karierne dinamike v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki po predlogu Ministrstva za kulturo, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju, sploh ne bo imela realnega učinka na pokojnine, po predlogu, ki smo ga podali v Asociaciji, pa bi imela osmišljen učinek izključno za tiste samozaposlene v kulturi, ki bi v sistem vstopili zdaj oz. so kot mladi na trg dela vstopili vsaj po letu 2014. Problem tako ostaja v celoti nenaslovljen, s predlogom pokojninske reforme pa se bo že danes izrazita revščina številnih samozaposlenih v kulturi le še poglobila.
V društvu smo v zadnjih tednih med članstvom začeli izvajati anonimno anketo o pokojninski dobi in starosti članstva Asociacije. Zaenkrat ugotavljamo, da se bo velika večina upokojevala po novem starostnem pogoju 67 let. Alarmantno je, da – kot zaenkrat kažejo rezultati – kar 70% vprašanih ob tem ne bo izpolnilo pogoja 40 let pokojninske dobe brez dokupa. To pomeni, da bodo vsi ti morali delati do 67 leta in da se bodo upokojevali z odmernim odstotkom, ki bo bistveno nižji od 70%. Teh 70% vprašanih bo imelo pri 67 letih v povprečju 35 let pokojninske dobe brez dokupa, kar pomeni, da se jim bo v povprečju pokojnina v letu 2035 odmerila v višini 62%. Odmerni odstotek bo za te delavke in delavce torej znašal 62%, kar je celo manj, kot danes znaša odmerni odstotek za 40 let pokojninske dobe brez dokupa (63,5%). Ob tem pa je treba upoštevati, da bodo vse te delavke in delavce dodano prizadeli še ukrepi, ki jih predvideva vladna reforma. Zaradi spremembe referenčnega obdobja bo njihova pokojninska osnova (od katere se odmeri omenjenih 62%), nižja kot bi bila pred reformo. Njihova nizka pokojnina pa se bo zaradi reforme počasneje usklajevala. Pri čemer je treba dodati še to, da vsi tisti, ki se upokojijo po starostnem pogoju in z manj kot 40 let pokojninske dobe brez dokupa, niso upravičeni do zagotovljene pokojnine, ki je določena v nominalnem znesku in predstavlja socialni korektiv, ki je delno omilil negativne učinke preteklih reform. Tako v primeru sprejema reforme, kot v primeru, da se sistem ohrani v trenutni obliki, je torej jasno, da bodo premnogi prekarni delavci in ustvarjalci s področja kulture na stara leta živeli v globoki revščini.
Vlada bi zato morala reformo usmeriti v zagotavljanje večje materialne varnosti trenutnih in bodočih upokojencev in upokojenk. Vlado smo pozvali, da:
- formulo za usklajevanje pokojnin ohrani v trenutni obliki ali vsaj uvede formulo, ki bo zagotovila, da bo usklajevanje vseh, še posebej najnižjih pokojnin za upokojence ugodnejše;
- ne podaljšuje upokojitvene starosti na 62 oziroma 67 let, saj vsi podatki kažejo, da pokojninska reforma ZPIZ-2 še vedno daje pozitivne učinke in zaradi koriščenja izplačila dela pokojnine v višini 40% delavke in delavci ostajajo v zaposlitvi dlje časa;
- ne podaljšuje referenčnega obdobja za izračun pokojnin, navsezadnje tudi Španija in Francija za izračun jemljeta 25 let;
- če ni možno pridobiti podatkov o delovni dobi za nazaj, sprejme ukrepe, ki bi prekarnim delavcem olajšali prehod v upokojitev.
- premisli o dvigu najnižje osnove za odmero pokojnine, ki trenutno znaša 76,5% povprečne plače. Dvig osnove bi pomenil tudi dvig najnižjih pokojnin;
- premisli o prehodu na bruto sistem obračunavanja pokojnin, kar bi prav tako vodilo k višjim pokojninam;
- izenači prispevke delodajalcev in delavcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na način, kot so ga socialni partnerji že obravnavali, s čimer bi zagotovili skoraj milijardo dodatnih sredstev za pokojninsko blagajno in odpravili ukrep znižanja prispevnih stopenj, ki je bil uveden zgolj začasno
- v primeru zimskega dodatka, naj se ta zagotovi v različnih višinah glede na višino pokojnine, kar bo bolj pravično, imelo pa bo tudi večji učinek na materialni položaj upokojenk in upokojencev.
Specifično za delavke in delavce s področja kulture pa naj vlada v področnih predpisih tj. v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo:
- zagotovi in uvede karierno dinamiko, kot jo predlagamo v Asociaciji in po kateri bodo plačani prispevki samozaposlenih v kulturi s pravico do plačila socialnih prispevkov iz državnega proračuna primerno in progresivno višji za tiste, ki imajo daljšo dobo delovanja v polju kulture na način, da bo to tudi dejansko vplivalo tudi na višino in dostojnost njihovih pokojnin, natančneje tako, da bo njihova pokojnina, če dosežejo 40 let pokojninske dobe brez dokupa, kar je v polju svojevrsten unikum, dostojna in vselej onkraj praga tveganja revščine.
- za obdobje najmanj 25 let dopolni institut republiške priznavalnine na način, da se uvede priznavalnina še v drugi obliki in višini, in sicer tako, da se priznavalnina prizna in izplača vsakemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je na področju deloval najmanj dvajset let, njegova pokojnina pa je nižja od starostne pokojnine za 40 let pokojninske dobe brez dokupa, odmerjene od najnižje osnove v posameznem letu. Za delovanje na področju naj se prizna delo tako samostojnih delavcev v kulturi kot zaposlenih v javnih zavodih, nevladnih organizacijah in pri drugih delodajalcih s področja kulture ter delo stalnih ali nestalnih strokovnih sodelavcev v okviru drugih pogodb civilnega prava.
V Društvu Asociacija smo izrazili pričakovanje, da bo vlada pred vložitvijo v zakonodajni postopek predlagano spremembo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ustrezno korigirala in javnosti predstavila vse potrebne podatke, da bodo državljani o tako pomembni spremembi lahko informirano razpravljali in tudi sami prišli do ugotovitve, da je reforma dobra in za večino ne pomeni vse večje revščine. Ob polni zaposlenosti, stabilnosti pokojninske blagajne, izboljšanem razmerju med upokojenci in delovno aktivnimi in navsezadnje, dejstvu, da so projekcije Evropske komisije, na podlagi katerih je slednja Sloveniji tudi postavljala reformne zahteve, dokazano zgrešene, v Asociaciji ne vidimo razloga za varčevanje na trenutnih in bodočih upokojencih in smo močno zadržani do izjav in rešitev predlagateljev. Država, ki je zadnjih 20 let spodbujala prekarizacijo in nestandardne zaposlitve, hkrati ne more preprosto obrniti hrbta vsem tem delavcem in delavkam in trditi, da »niso vplačevali«. Delavke in delavci v kulturi so zaradi izrazito prekariziranega sektorja med tistimi, ki jih bodo prihajajoče spremembe najbolj prizadele. Verjamemo in pričakujemo, da vlada vseh teh delavcev ne bo prepustila sistemu socialnih transferjev, ki je močno pogojen. V luči dejstva, da navkljub trditvam predlagateljev zakona, ki bi morebiti javnosti dali tako misliti, novi Zakon o dolgotrajni oskrbi starejšim ne bo zmanjšal stroškov tako imenovanega »hotelskega dela« domske oskrbe, se upravičeno sprašujemo, kako in na kakšen način bodo vsi ti prekarci in številni drugi upokojenci doživeli in živeli starost. V Asociaciji smo prepričani, da obstajajo tako razlogi kot možnost, volja in imaginacija, da zagotovimo dostojne pokojnine in starost v resničnem pomenu besede tistim, ki so in bodo s svojim delom sooblikovali in gradili družbo, v kateri živimo.