Tokrat med članicami Asociacije predstavljamo eno najbolj priznanih intermedijskih umetnic pri nas. Robertina Šebjanič vsebinsko svoje ideje in koncepte pogosto realizira v sodelovanju z drugimi avtorji, zato njena dela utelešajo interdisciplinarnost.
V svojih delih se ukvarja z vzpostavitvijo razmerij med humanističnimi in naravoslovnimi znanostmi ter tehnologijo (umetnostjo – tehnologijo – znanostjo). Njeno raziskovanje je v zadnjih letih usmerjeno predvsem na področje živih sistemov, avdio-vizualnih performansov ter zvočnih umetnosti in postavitve interaktivnih ambientalnih odzivnih okolij. Za svoje delo je prejela vrsto odmevnih domačih in mednarodnih nagrad, med drugimi tudi na priznanem festivalu Ars Electronica.
Zaradi epidemije se je ustavilo delo umetnic in umetnikov. Kako doživljate to krizo, kaj se je za vas spremenilo?
Konec januarja sem prejela sporočilo v zvezi s sodelovanjem na dogodku v Šanghaju, ki naj bi se odvil v marcu, a je bil zaradi epidemije koronavirusa prestavljen do nadaljnjega. Takrat se je pri nas o bolezni Covid-19 vedelo bore malo in se je o njej pisalo kot o neki daljni epidemiji v vzhodni Aziji. Do tega trenutka (prvomajski vikend) se je zaradi svetovnega razmaha bolezni in razglasitve pandemije (11. marec 2020) seveda vse popolnoma spremenilo. To kar se je zdelo nemogoče, je postalo stvarnost. Počutim se, kot da bi vstopila v znanstvenofantastični film, zato se moram vsake toliko opomniti, da to distopijo zdaj pač živimo, čeprav je hkrati tudi skoraj neverjetno spremljati, kako hitro se spremeni naša skupna realnost.
Trenutno so vsi dogodki, ki sem jih imela na urniku, odpovedani ali premaknjeni na jesen/zimo 2020-21. Ob vsem tem se seveda srečujem, podobno kot veliko kolegic in kolegov, s problemom preživetja. Veliko časa preživim na video konferencah in sestankih v sklopu najrazličnejših mednarodnih mrež, kot so recimo tedenski sestanki FEMeeting (neformalnega združenja za povezovanje umetnic, znanstvenic …).
Naši pogovori se nanašajo na trenutno stanje in premoščanje situacij, razpravljamo o razvoju novih modelov sodelovanja, razstavljanja in raziskovanja. Razvoj novih metodologij bi bil potreben za kvalitetnejšo podporo kulturnemu sektorju. Veliko se pogovarjamo tudi o strategijah povezovanja z oblikovalci kulturne politike in kulturnih ustanov. Ta srečanja mi pomagajo, da si lažje predstavljam, kaj vse me (nas) čaka v prihodnje, in da se zavedam, da v tem nisem sama. To je zelo pomembno.
Preko teh skupnosti in na zasebnih kanalih sledim tudi kolegicam in kolegom iz Azije, ki komentirajo njihov vnovičen zagon ekonomije in javnega življenja ter pojasnjujejo, s kakšnimi omejitvami in situacijami se pri tem srečujejo. V Singapurju so trenutno denimo priča že tretjemu uradnemu valu epidemije. Kolega iz Madrida mi je recimo sporočil, da je pred nekaj dnevi prvič po več tednih uspel iti na sprehod. Prebivalci Pariza pa morajo še vedno ostajati v krogu enega kilometra od svojega doma, kolegica v Houstonu dela v bolnišnici in pomaga pri razvoju ventilatorjev… To so na kratko novice prvomajskega vikenda, ko smo pri nas pričeli počasi odpirati določene dejavnosti in sproščati ukrepe.
Kakšne ukrepe države oziroma ministrstva bi si želeli, da bi samozaposleni lažje prebrodili krizo?
Podpora kulturnim institucijam in delavcem bi morala biti zagotovljena in vzpostavljena kot “varovalna mreža”, kajti kulturniška sredina je pri nas podvržena nenehnemu dokazovanju nuje svojega obstoja, zato pa se na kulturne delavce, zlasti tiste v prekarnih delovnih razmerjih, velikokrat pozabi. Trenutna zaustavitev seveda povzroča veliko socialnih, ekonomskih in psiholoških stisk. Predvsem bi si želela, da bi bili državni ukrepi dobro premišljeni in da bi bili čim manj zbirokratizirani in izključujoči.
Razumeti je treba tudi, da se kriza zaradi koronavirusa ne bo končala v trenutku, ko se bo življenje ponovno zagnalo, temveč bo posledice čutiti tudi v prihodnje. Kulturni delavci moramo zato razmišljati dolgoročno in si zagotoviti dobre in zanesljive modele finančne podpore, da bo premostitev tega težkega obdobja mogoča brez menjave poklica. Potrebovali bi predvsem več informacij o mogočih scenarijih za naprej, četudi se bodo razmere verjetno spreminjale iz meseca v mesec. Pandemija v svetovnem merilu še zdaleč ni ustavljena in jo še vedno spremlja veliko neznank.
Bojim pa se, da bi utegnila ta kriza tudi botrovati osipu delujočih v kulturnem sektorju. Kultura je tkivo, ki nas bogati. Umetniške vsebine so se tekom izolacije izkazale kot odličen način za kvalitetno preživljanje časa, najsi bo to ob gledanju filmov, branju knjig, ogledovanju umetnin ali poslušanju glasbe. Zato se mi zdi nujno, da bi se komunikacija med delovnimi skupinami, nevladnimi organizacijami, posamezniki in državnimi ustanovami vzpostavila in delovala v dobro vseh, ne glede na politična ozadja. Politična polarizacija, ki je močno prisotna v naši družbi, bi morala biti v ozadju, ko bomo premoščali obdobje recesije. Zagotovo pa trdno stojim za prepričanjem, da se krizo koronavirusa ne sme uporabljati v politično korist in za izvajanje pritiskov v državi. Evropske smernice so jasne, kulturo je treba podpreti.
Solidarnost, beseda, ki se jo veliko uporablja v preteklih tednih, bi morala biti standard za dialog. Vzpodbuditi je treba medsebojno spoštovanje, empatijo in zaupanje. Mogoče se to bere utopično, ampak k temu bi morali stremeti.
Omenila bi tudi odlične primere državljanske aktivnosti, ki je še kako potrebna v teh težkih trenutkih. Eden odličnih primerov je iniciativa Solidarni s kulturo, Pomoč kulturnim delavkam in delavcem v času epidemije koronavirusa, na katero se lahko obrnejo samozaposleni v kulturi in tudi tisti, ki nimajo nikakršnega statusa oziroma imajo status občana, in zaprosijo za nujno pomoč pri plačilu osnovnih življenjskih stroškov. Na tem mestu moram tudi omeniti, da zelo cenim delo kolegic in kolegov v društvu Asociacija, Odprte zbornice in ostalih društev, sindikatov in iniciativ, ki se aktivno borijo, da smo vsi obravnavani in da se ne pozabi na svobodnjake, samozaposlene in ostale prekarne delavce.
Vaše delo je eksplicitno vezano na tujino, veliko ste razstavljali prav v tujih galerijah. Kako gledate v prihodnost mednarodnih sodelovanj v luči te krize?
Mednarodna mobilnost je zaradi pandemije vsekakor pred veliko preizkušnjo. Do nedavnega je bilo potovanje po svetu zelo dostopno, službena potovanja pa so bila stalnica mojega vsakdanjika. Izpostavila bi, da se je prav o vzdržnosti tovrstne (medcelinske) mobilnosti že veliko govorilo znotraj mojega mednarodnega profesionalnega omrežja – delujem na področju povezovanja umetnosti, znanosti in tehnologije, z velikim poudarkom na ekologiji. Veliko s(m)o že delali na tem, da bi se oblikovali novi modeli sodelovanja in dela z manj potovanja. Sama sem se tudi že spoprijela z vprašanjem, kako potovati počasneje in manj; že prej se je pozivalo k ukinjanju nepotrebnih poti. Trenutno obdobje Antropocena je tako le odsev našega poseganja v okolje. V prihodnje bomo morali vzpostaviti nove mehanizme za delovanje med ekonomijo in ekologijo. Trenutna zdravstvena kriza se bo zagotovo prevesila v ekonomsko krizo, tega se vsi zavedamo, a sledi ji – morda še veliko bolj boleča – ekološka kriza.
Takoj ob začetku preusmerjanja gostovanj in sprememb v urnikih, so v stik z mano stopili različni organizatorji dogodkov in predstavniki institucij, da bi sporočili, da se bo večina projektov zamaknila in ne odpovedala. Še vedno pa ni znano, kako bodo različne države ravnale, zato je dolgoročno načrtovanje skoraj nemogoče. Ker potovanja verjetno še nekaj časa ne bodo mogoča ali pa bodo otežena, mnogi organizatorji razmišljajo tudi o metodah in načinih, kako bi še vedno lahko ohranili svoj mednarodni način delovanja. Zanimiv primer je zagotovo festival in center Ars Electronica, ki je pričel dolgoročno prenašati svoje vsebine v spletno okolje, hkrati pa se posveča lokalni publiki v Linzu, Avstriji. Z njimi se tudi dogovarjam, kako sodelovati v letošnjem letu, saj je izvedba festivala, ki vsako leto poteka v septembru, trenutno še pod velikim vprašajem. Kljub temu pa imajo namen poskrbeti za svojo publiko, kakor tudi za mednarodno skupnost umetnikov in znanstvenikov.
Veliko dogodkov in projektov je mogoče rešiti z virtualnimi prisotnostmi, pa vendar ne moremo popolnoma vsega prestaviti na ekrane in v digitalna okolja, kot sta denimo VR ali AR. Kratkoročne rešitve vidim predvsem v močnejšem sodelovanju v lokalnem prostoru, torej doma in v bližnjih državah, kot sta na primer Hrvaška in Avstrija.
Pri nas se je epidemija uspešno umirila, tako vsaj kažejo podatki iz prvomajskega vikenda, in upam, da bo tako ostalo. Tudi sama pri sebi sem takoj začutila olajšanje, kajti negotovost in skrb za moje bližnje sta me zelo obremenjevali. Šele sedaj, ko sem se vsaj za trenutek sprostila, vidim, da lažje razmišljam o nadaljnjih načrtih in korakih. Zaradi tega tudi razumem organizatorje in kolege iz tujine, ki živijo v žariščih koronavirusa, kot so Madrid, Pariz, New York, da so počasnejši v odzivnosti ali da se ta trenutek ne ukvarjajo pretirano s prihodnostjo.
Je trenutna kriza dober nastavek za umetniško ustvarjanje, za preizpraševanje sveta, kot ga živimo? Mislite, da bo epidemija vplivala ne le na produkcijski, ampak tudi vsebinski element umetnosti v prihodnje?
Zagotovo se bo trenutna pandemija zapisala tudi v kolektivni kulturni spomin. Če se samo ozremo v preteklost, je bilo veliko umetniških del posvečeno takšnim zgodovinskim trenutkom, recimo romana Kuga Alberta Camusa in Dekameron Giovannija Boccaccia, pa teoretska dela o Aidsu Susan Sontag ali slike Pietra Bruegela.
Zame in za kolegice in kolege, ki delujejo na področju raziskovalnih umetniških praks s poudarkom na ekologiji, je ta kriza predvsem potrditev aktualnih okoljskih problematik, kakor tudi ekonomskih nezanesljivosti, na katere se je intenzivno opozarjalo v preteklosti. Posegi v biodiverziteto prispevajo pri preskoku virusov iz živali na človeka (in seveda obratno), saj to ni ne prva ne zadnja epidemija; spomnimo izbruhov bolezni kot so SARS, Mers ali Ebola.
Ekološka kriza ni subjektiven pojav, ampak je objektivna realnost, zato predvsem upam, da nas bo ta zdravstvena kriza konkretno zdramila. Skozi prizmo sobivanja z ostalimi živimi bitji tega planeta je sedanja kriza v veliki meri zrcalo preteklega nepravilnega delovanja in izkoriščevalskega odnosa do okolja.
Obravnava in razumevanje epidemij (viroloških in bakterijskih) je že dolgo tudi del diskurza na področju raziskovalnih umetnosti in mnogi moji kolegi so to problematiko že obravnavali v svojih delih. Tudi sama sem odločena, da se bom v svojem ustvarjalnem delu še bolj podala na področje državljanske znanosti in raziskovanja našega neposrednega vpliva na okolje.
Čeprav je o tem ta hip težko govoriti, nas vseeno zanima ali imate za naslednjega pol leta načrte glede ustvarjanja?
Načrte seveda imam, veliko njih! Je pa z njihovo realizacijo povezanih tudi ogromno neznank, predvsem z vprašanjem mobilnosti oziroma potovanj. Moj način dela in razvoja novih projektov je izrazito raziskovalen in raziskave pogosto trajajo tudi več mesecev in let, kar pogosto zahteva daljšo prisotnost na določeni lokaciji.
Svojo prakso bom zagotovo morala za nekaj časa prilagoditi danim razmeram in še vedno iščem načine, kako se bodo dela lahko postavljala in prikazovala tudi brez moje prisotnosti. Zagotovo se bom v sklopu raziskovalnih možnosti letos bolj posvetila lokalnim projektom, kot na primer že prej zastavljenemu sodelovanju z društvom Pina iz Kopra in s festivalom IZIS (ki je bil planiran v aprilu in je prestavljen); v sodelovanju z njimi se bom lotila novega raziskovalnega projekta, ki bo tematiziral ekološke realnosti jadranskega morja. Sodelujem tudi kot selektorica s festivalom Speculum Artium v Trbovlju. Za Zavod Atol skupaj s kolegom Gjino Šutićem iz Hrvaške razvijava metodologijo delavnice projekta aqua_forezika na temo nevidnega onesnaževanja voda.
Zelo pa se tudi veselim sodelovanja na skupinski razstavi Živi objekt, ki jo kurira Alenka Trebušak, in ki jo pričakujemo v začetku jeseni v Mestni galeriji v Ljubljani, kjer bom razstavljala skupaj z odličnimi umetnicami Sašo Spačal, Majo Smrekar, Polono Tratnik in Špelo Petrič.
Sprehode v naravi v času karantene sem izkoristila za snemanje in dokumentiranje zvočnih slik, ki so se v času izolacije zelo spremenile oziroma utišale. Z zaustavitvijo mestnega utripa se tudi živali počutijo udobneje v mestu. V reki Ljubljanici nisem še nikoli poprej opazila tako velikega števila rib. Vsaj ne v centru mesta, ker jih drugače zagotovo odvrača hrup ladjic. Posnetke teh tihih sprehodov sem zbrala v novi kompoziciji, ki je bila nedavno predstavljena v radijskem projektu Zavoda Cona, ki so naročili novo delo (arhiv zvočnega strema). To je bilo vabilo, ki me je zelo razveselilo, kajti ravno v tem obdobju je še kako pomembno imeti podporo s strani domačih producentov.
Naslednjega pol leta se bom torej posvetila predvsem lokalnim projektom ter počakala, da bo mednarodna mobilnost spet mogoča. Prepričana pa sem, da se bomo te nove mobilnosti lotili bolj preudarno kakor do zdaj in da se bodo razvili novi modeli sodelovanj. Prav tako bomo morali izvajati večje geo-politične pritiske na korporacije, kajti v imenu zagona ekonomije po koronavirusu se bo veliko ekoloških standardov poskušalo zaobiti, kar se kaže tudi v trenutnih političnih odločitvah.
Vsekakor bo treba vzpodbujati medsektorska in meddržavna sodelovanja za premik k ekološko stabilnejši prihodnosti. Zelo se strinjam s Slavojem Žižkom, ki je v enem prvih intervjujev ob izbruhu bolezni Covid-19 za Val 202 povedal: “Z muko bomo morali zgraditi drugačno normalnost.”