Posvet: Izzivi nomadizma in ustvarjanja

Nomad Dance Academy Slovenija, Kino Šiška in društvo Asociacija kot vsebinski partner so 8. marca 2019 organizirali posvet, na katerem so si gostje in udeleženci poskusili odgovoriti na vprašanje, kako ustvariti in povezati rezidence na področju sodobnega plesa v Sloveniji in JV Evropi?

V času, ko mobilnost umetnic in umetnikov postaja evropski imperativ, je jugovzhodna Evropa iz tovrstnih shem čedalje bolj izključena. Lokalne sodobno-plesne scene umirajo na obroke, mobilnost (predvsem na Zahod) od ene rezidence do druge postaja preživetvena strategija, programska izmenjava na teritoriju JV Evrope pa je vse bolj stihijska in prepuščena golemu naključju občasnega financiranja.

Na posvetu »Izzivi nomadizma in ustvarjanja« so uvodna razmišljanja o možnostih vzpostavitve rezidenc za sodobni ples v Sloveniji, ki bi bile povezane v mrežo sorodnih projektov na področju jugovzhodne Evrope, prispevale Inga Remeta, predsednica Društva Asociacija, Mojca Kasjak, programska vodja Platforme sodobnega plesa, Nina Meško, strokovna svetovalka za ples, JSKD, in Mateja Bučar, koreografinja, Društvo umetnikov DUM. Gostje so pritrdile ugotovitvi moderatorke Tjaše Pureber, da je področje rezidenc v Sloveniji neurejeno, saj nimamo ustrezne kulturne politike in z njo vizije področja rezidenc, kar posledično otežuje ustvarjanje in delovanje na tem področju.

Inga Remeta je v razpravi opozorila, da je Asociacija Ministrstvo za kulturo že večkrat pozvala, da področje uredi, in sicer da opravi analizo obstoječih rezidenčnih prostorov in programov, oblikuje strategijo njihovega upravljanja in konzumiranja ter seveda tudi financiranja področja, ki ni urejeno ali vsaj omenjeno v nobenem strateškem dokumentu s področja kulture. Zaradi tega so ustvarjalci in organizacije prisiljeni delovati na lastno pest, nekaj več podpore pa dobijo v okviru lokalnih oblasti, še posebej je kot pozitiven primer izpostavila prizadevanja Mestne občine Ljubljana.

Mojca Kasak je izpostavila predvsem lastne izkušnje z rezidenčnimi programi in dejstvo, da so bili ti v preteklosti najpogosteje improvizirani in plod samoiniciativ umetnikov in organizacij ter njihovih prizadevanj, da bi v lokalno okolje pripeljali tudi mednarodne plesne pedagoge in koreografe. Med slednjimi je bil tudi večletni projekt mednarodni Modul Dance, katerega partnerica je bila tudi Plesna izba Maribor. Program je ponujal umetnikom različne rezidenčne oblike, ki so jih izvajale partnerske organizacije – plesne produkcijske hiše po Evropi (preko raziskave, rezidenčni program namenjen procesu ustvarjanja – javne prezentacije in produkcija). Kljub temu, da rezidenčnih programov v Sloveniji ni na pretek, obstajajo modeli, ki jih sama ocenjuje kot spodbudne in morebiti tudi kot modele in zglede, ki bi jih lahko nadgradili. Med njimi je tudi rezidenčni program Guest room Maribor, ki se je vzpostavil v času EPK 2012 in kljub neurejenim finančnim pogojem še vedno deluje, čeprav so plesni ustvarjalci v tem programu še vedno redkost.

Tudi Nina Meško kot problem izpostavi neobstoječo sistematizacijo rezidenčnih programov v Sloveniji za razliko od nekaterih premišljenih oblik rezidenčnih programov v mednarodnem prostoru. Izpostavi, da imajo rezidenčni programi lahko različne cilje in namembnosti (ponudijo pomoč ustvarjalcem, ga povežejo z lokalno sceno, organizirajo studie za delo, ga usmerjajo pri raziskovanju, ponudijo mentorsko pomoč itd.). Osrednji problem, ki ga opaža v Sloveniji, pa je nepovezanost organizacij, ki bi umetnikom lahko ponudili kakovostno rezidenčno izkušnjo in v sodelovanju celostno ugodili potrebam rezidenčnih umetnikov. Kljub temu, da na JSKD ni odgovorna za rezidenčni program, ki ga ta ponuja, pa se povezuje s plesalci in koreografi, ki se na javni razpis za rezidenčno stanovanje prijavijo, in jim po svojih močem pomaga. Namreč JSKD z razpisom ponuja zgolj brezplačno bivanje v stanovanju ter (so)uporabo dveh manjših studijskih prostorov.

Mateja Bučar pa je izpostavila različnosti rezidenčnih programov za ustvarjalce in seveda tudi njihove ‘ponudnike’. Potrebe ustvarjalcev se v različnih fazah procesa kot tudi glede na njihove raznolike profile razlikujejo. Meni, da je potrebno koncipirati posamično rezidenco najprej v okvirjih enega samega koncepta in ne njihovega medsebojnega mešanja, ki bi se lahko medsebojno povezovale, navezovale in s tem vzpostavile celovito ponudbo mreže rezidenčnih centrov, ki bi premišljeno in z različnimi konceptualnimi osnovami zadovoljevali potrebe različnih ustvarjalnih profilov: rezidence namenjene ustvarjalcem, da spoznajo druga okolja, da se mrežijo z neko skupnostjo, izolirane rezidence na periferiji ali v ruralnih okoljih za strnjene procese, tehnične rezidence, rezidence, ki ponujajo mentorstvo in povratne informacije na procese; rezidence za lokalne in/ali mednarodne ustvarjalce, večmesečne ali celo celoletne ali večletne rezidence ipd. To pomeni, da je potrebno premisliti predvsem kontekst, v katerem plasiraš rezidenco in s katero lahko ponudiš ustvarjalcu možnost kakovostnega dela/ustvarjanja. Rezidenca namreč po njenem mnenju potrebuje premišljeno umetniško vodenje in vidnost.

V razpravo so se vključili tudi drugi udeleženci posveta, med njimi Simon Kardum, direktor CUK Kino Šiška, ki je izpostavil, da je država že pred 17 leti vzpostavila rezidenčna stanovanja v tujini. Vzpostavljen model, ki danes obsega stanovanja v New Yorku, Berlinu, Londonu in Dunaju bi bilo po njegovem mnenju razširiti po celem svetu. Pozval je tudi k aktivaciji premisleka in strateškega načrta koncipiranja rezidenc, ki bi ga bilo mogoče umestiti v Nacionalni program za kulturo – NPK. Ta bi naj po njegovem mnenju zaobjel tako državno, lokalno (vpis v lokalni strateški načrt) in mednarodno raven ter se nenazadnje kot pomemben steber vpisal v razpis EPK 2025. Kardum je tudi prepričan, da je potreben premislek o načinih mreženja obstoječih potencialov in infrastruktur, ki bi že omogočili pogoje za rezidenčne programe.

Mateja Lazar iz Motovile je obiskovalce povabila na Konferenco o mobilnosti, ki bo 4. in 5. aprila v Ljubljani. Izpostavila je, da je pogoj za ureditev rezidenčnih programov stabilno financiranje, mednarodna mobilnost pa ključna za povezovanje. Tako se pomen nadnacionalne mobilnosti vse bolj odraža tudi v okviru kulturnih politik EU, vključno z agendo programa EU za kulturo po letu 2020. Ker imajo različne države in okolja raznolike potrebe, bodo za uspešno analizo stanja potrebovali tudi povratne informacije iz terena.

V pogovoru se kot pomembna oblika rezidenc izpostavi tudi oblika rezidenčnih umetnikov v institucijah. Takšne programe razvija tudi Gledališče Glej s programom Glej rezident, ki je iz prvotno enoletne oblike prerastel v triletno. Z razširjeno obliko poskušajo na Gleju v prvem letu skupaj z umetnikom premisliti in zastaviti čim bolj realen in kakovosten ustvarjalni proces v drugem letu in v tretjem poskrbeti tudi za njegovo mednarodno vidnost (diseminacijo). Na podlagi omenjenega zgleda bi bilo smotrno razmišljati tudi o možnih prenosih omenjenega modela tudi na preostale institucije; tudi tiste, ki so oblike rezidenčnih programov v preteklosti že imele, a so jih kasneje ukinile, kot na primer Cankarjev dom v Ljubljani.