Dolgoletna članica Asociacije Petja Grafenauer je umetnostna zgodovinarka, ki se je v polje tukajšnjega umetnostnega prostora zapisala kot prodorna kritičarka, publicitka in kuratorica, zdaj pa pot nadaljuje na Katedri za teorijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.
V rubriki Kulturosfere Iz prve vrste, v kateri vsak mesec predstavljamo članice in člane Asociacije, smo jo povabili kot dolgoletno samozaposleno v kulturi ter poznavalko kulturne politike.
Delujete predvsem na področju vizualne umetnosti. Kako ocenjujete stanje na tem področju? Kateri usmerjeni ukrepi, ki bi pozitivno vplivali na razvoj vizualne umetnosti, so najbolj nujni?
Stanje je slabo. Študentje kljub temu, da lahko potujejo in se šolajo tudi v tujini, s strahom gledajo na prihodnost, saj bodo le redki kariero v tujini lahko tudi razvijali. Umetniki na svobodi, kar pri vizualni umetnosti predstavlja večji del ustvarjalcev, bijejo težek boj z realnostjo, ki je posledica mnogih faktorjev, predvsem pa zavedanja, da vizualna kultura na trgu v tako majhni državi ne more preživeti od lastne dejavnosti in posledičnih mnogokrat zelo inventivnih načinov, kako preživeti in ustvarjati v okolju, ki umetnosti ne podpira, jo iz desetletja v desetletje vse bolj zavrača, se dela, da je nepomembna, vse do trenutka, ko se bo treba z njo znova okoristiti.
Kljub nevzdržnemu stanju pa v slovenskem prostoru nastaja umetnost, ki je prepoznana kot vrhunska v svetovnem merilu (OHO, IRWIN, Marjetica Potrč, Marko Peljhan, Maja Smrekar in mnogi drugi).
Mislim, da posamezni ukrepi ne zaležejo več, in da je potrebna celostna kulturna reforma.
Pri kulturi se že od osamosvojitve samo štuka, popravlja, šiva, para in krpa. Potrebujemo pa popolnoma nov plašč.
V umetnosti in tudi na drugih kulturnih področjih se je od leta 1991 spremenilo veliko, za financiranje pa uporabljamo iste vatle, čeprav je malha še bolj prazna. Pomislite kaj vse smo reformirali, Ministrstva za kulturo pa se ni dotaknil nihče. Narobe, spremenili so ga v ministrstvo za odvečno stvar z imenom kultura in nastavljali kadre, ki niso zmogli povečati deleža za kulturo.
Kaj v tem kontekstu potrebuje vizualna umetnost? Na prvem mestu dotok financ in njihov živahnejši pretok, reformo kulturnega sistema in vpeljavo kvalitetnih znanj o vizualni umetnosti v vse stopnje človeškega izobraževanja, dela in prostega časa.
Trenutno ste zaposleni na Akademiji za likovno umetnost, pred tem pa ste imeli vrsto let status samozaposlene v kulturi. Kako gledate na ta prehod? Kakšne razlike opažate? Katere so pomanjkljivosti in prednosti obeh oblik dela?
Seveda je ključna razlika v vsebini dela, saj sem prej delovala v drugih vlogah – kuratorica, likovna kritičarka, urednica itn., zdaj pa so moje naloge predvsem predavanja, raziskovalno delo ter sodelovanje pri upravljanju na Akademiji. Ob tem bi podčrtala raziskovalno delo, nekaj, kar si na svobodi zelo, zelo težko privoščiš, saj ti zanj nihče ne plača.
Verjetno pa je bolj zanimivo, kako so se spremenili pogoji dela: Iz popolne negotovosti sem stopila v varno zavetje, ki bi ga privoščila vsem. Samozaposlenost, ki sem si jo leta 2007 izbrala sama, ker sem si želela svobodnega, neodvisnega delovanja, se je kmalu po tem obdobju, skladno z vse večjim propadom socialne države, spremenila v znak negotovega preživetja. Naj samozaposlenost opišem plastično: živi se iz rok v usta, zboleti se ne sme, saj potem ni denarja za tisti mesec, enako je s počitnicami, med porodniško se dela, kolegi pregorevajo, ponudb si ne moreš privoščiti zavrniti, ne glede na slabe pogoje dela, saj je muzejev in galerij malo.
Vse skupaj postane težko, ko ustvariš družino in bi otrokom želel ponuditi otroštvo, kakršno si zaslužijo, in se poleg negotovega dohodka vplete še večno pomanjkanje časa, saj prekarno delo v vizualni umetnosti ni vezano na redni osemurni delovnik.
Zdaj imam čas tudi za družino, plača je na računu vsakega 5. v mesecu in če zbolim, mi ni treba na delo. Ob tem so tu seveda še spremembe, ki bi jih naštevala, če prekarnost ne bi bila to, kar je: delo v kolektivu vs. individualno delo, ustaljenost vs. fluidnost v delovnem prostoru, času, organizaciji dela, možnost za trajnosten razvoj vs. fluidnost področij dela, trajanje in natančnost vs. hitrost in neizogibna površnost itn. Ob vsem tem pa moram povedati, da sem sama zaposlena za nedoločen čas in da prekarizacija prihaja tudi na Univerzo v mnogih oblikah in je tudi tu potrebno postaviti straže.
Kako ocenjujete naš izobraževalni sistem na področju kulture? Menite, da so potrebne spremembe, in če da, katere?
Tudi tu so izboljšave nujne na vseh stopnjah izobraževanja, z izjemo vrtčevskega, kjer so stvari še v najlepšem redu, potem pa znova manjka ur, financ in angažmaja posameznikov, da bi ljudem odpirali vrata v svet likovne umetnosti, posebej pomembno bi bilo ponovno zgraditi pot do ustvarjalnosti, ki posameznika obkroža.
Naj poskusim z anekdoto. Ko sem še vodila Galerijo Vodnikove domačije v Šiški, smo imeli razstavo vizualne poezije in tudi na obisk te se je najavil razred z angažirano učiteljico, ki je učenke in učence vodila na razstave. Zalila sta me strah in groza. Kako razložiti sodobno vizualno poezijo četrtemu razredu? Potrudila sem se po najboljših močeh in ko so otroci odhajali, sta se dve dekletci v rožnatih oblačilcih ustavili ob meni in rekli: »Tovarišica, ta razstava je pa takooooo lepa.«
Ne gre za to, kdo je vodil po razstavi, ampak je tisto, kar bi rada povedala, da je tudi prek izobraževalnega procesa najbolj nujno posamezniku ponuditi možnost za naklonjenost do umetnosti na vseh izobraževalnih stopnjah. Ne vem, ali si bosta dekletci zapomnili razstavo, verjamem pa, da je v njima vsadila kamenček, ki ju bo zbodel, ko bo kdo blatil kulturo in umetnost, saj je njima namenila nekaj drugačnega. Trenutno torej vidim največje pomanjkanje na področju vzgoje občinstva in ta bi morala potekati na vseh stopnjah izobraževanja.
Letos se bo začel izvajati ukrep obveznega deleža za umetnost, ki naj bi spodbudil predvsem trg vizualne umetnosti. Kako gledate na tovrstno spodbudo? Kaj lahko pričakujemo?
Rečem lahko le … končno, in dolgo je trajalo. Zdaj je posebnega pomena, kako se bo stvar izvajala, kako bo organizirana, kako bo potekala, ali bo transparentna itn. O tem še ni predstave in bi težko komentirala, kaj se bo v resnici zgodilo. Gotovo lahko pričakujemo, da bo shema povzročila spremembe v svetu umetnosti, saj se bo kar naenkrat pojavila nova možnost za financiranje, ki bo morda prinesla precejšnja sredstva.
Delež za umetnost ponuja možnost za izboljšanje pogojev dela sveta umetnosti, nikakor pa ne bo rešil splošne situacije in je le eden od dolgo pričakovanih (beri prepoznih) nujnih ukrepov, za katere se bori polje vizualne umetnosti.
Ne smemo pa pozabiti, da obstaja tudi možnost, da shema zatava v kaluži netransparentnosti, ustvarjanja skupin znotraj in zunaj financiranih, tihih in nejasnih bojev za premoč in seveda … sredstva. Hočem reči, zelo pomembno je, kako bo projekt izveden in kako bo potekal ter kdo bodo odločevalci. Zanimivo bo opazovati, če bo stvar dobro tekla, kakšne bodo spremembe v umetnosti, v umetniški produkciji, kaj se bo zgodilo z razmerji moči…
Bili ste članica različnih strokovnih komisij. Kakšen je vaš pogled na delo v njih? Kaj so glavne težave in kako jih odpraviti?
Glavna težava je pomanjkanje sredstev in odpravimo jo tako, da država večji delež BDP nameni kulturi.
Druga težava je operativne narave: razpisi bi morali biti prijazni do uporabnika, nezahtevni za izpolnjevanje in potekati bi morali celo leto. Na odgovore uporabniki ne bi smeli čakati več mesecev, nujno pa bi se morala ukiniti praksa, da uporabniki o sofinanciranju za določeno leto izvedo šele sredi tega istega leta. Upravni organi bi morali stati za odločitvami članov strokovnih komisij in jih ob odločitvah ščititi, če že prelagajo glavnino odgovornosti na njihova pleča.
Marsikatero preglavico bi rešil bolj kvaliteten razpis, v katerem ne bi bilo treba dodeliti točk za stvari, ki jih ni moč točkovati, kjer bi si člani komisij lahko ogledali tudi vizualno gradivo, če že govorimo o vizualni umetnosti… Umetnosti tudi ne gre vrednotiti z nasilnim številčenjem kreativnosti, izvirnosti, kvalitete, niti s številom obiskovalcev in še in še je zahtev in formulacij v razpisih, ki so potrebne sprememb.
In končno, kdo pa si v malem svetu umetnosti slovenskega prostora, razen zaradi solidarnosti in uvida v ta svet, sploh lahko želi biti član komisije, že vnaprej vedeti, da bo denarja ali drugih možnosti premalo glede na kvaliteto predlaganega, da bodo nanj letela kopja nefinanciranih, tvegati uničenje katerega od pomembnih projektov ali celo smeri v umetnosti in za to delo prejeti okrog 1000 evrov.
Člani komisij bi morali biti po mojem mnenju tudi dostojno plačani.
Vrsto let delujete tudi kot kritičarka. Kaj to področje pomeni za umetnost? Kako bi država morala pristopiti h kritiki, ki je na posameznih ustvarjalnih področjih praktično ni več?
Likovni kritik danes za članek dolžine 4000 znakov (naš intervju je dolg približno dvakrat toliko) v dnevnem časopisju prejme cca. 60 evrov. Za pot na lokacijo, malico, dodatno literaturo, izobraževanje, ipd. ni plačan. Na mesec v svojem mediju ne more objaviti toliko člankov, da bi od pisanja lahko živel. Polje likovne kritike živi le še zato, ker nekaj posameznikov v sebi nosi željo po pisanju in objavljanju. Dokler bo stanje tako, bo težko bolje.
Kot pravi James Elkins, je vizualna kritika kot hidra s sedmimi glavami (kataloški esej, akademska razprava, kulturna kritika, filozofski esej, opisna, poetična in konservativna) in v slovenskem prostoru jih vseh sedem ni nikdar kvalitetno delovalo hkrati, kadar so sploh delovale. A kritika je vendar tako zelo pomembna: za občinstvo, da mu pomaga razmišljati o videnem ali ga vabi k ogledu, za stroko, da se prične valiti jajce umetnostnega kanona … Predvsem pa je pomembna za ustvarjalce, za njihov feedback, ki ga krvavo potrebujejo, da lahko ustvarjajo.
Država bi morala k področju pristopiti tako, da bi skupaj z vsemi drugimi samozaposlenimi v kulturi izboljšala tudi status likovnih kritikov. Lahko bi podprla objave likovnih kritik s subvencijami.
Lahko bi finančno omogočila preživetje že obstoječim revijam, oddajam in drugim oblikam medijskih objav in spodbudila zagon novih. Lahko bi spodbujala študijska potovanja, rezidence, nakup nujne literature ali izobraževanja likovnim kritikom. Možnosti je veliko.
Kakšni so vaši prihajajoči načrti oziroma projekti?
Trenutno izboljšujem predavanja za naslednje študijsko leto in ob brskanju po podobah nadvse uživam, mentoriram nekaj diplom in se, zdaj ko je časa nekaj več, posvečam likovni kritiki.
Ob tem še naprej brskam po pop artu, saj se mi zdi, da je tu še mnogo za razmisliti. Kaj konkretno počnem? Predvsem gledam, kaj so v posameznih državah okarakterizirali kot pop art. Kaj je pop art v Italiji, Nemčiji, na Madžarskem, na Japonskem … Ob tem pa premišljujem o času pop arta, t.j. 60. in 70. let v Jugoslaviji v tem trenutku tudi ob pomoči knjige Gala Kirna Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji.
V letu, ki prihaja, bi rada spoznala delovanje in mehanizme Akademije in Univerze, letos sem bila predvsem v pripravi predavanj. Za cilj sem si zadala iskanje možnosti za nadaljevanje raziskav o pop artu in tudi njihove objave.
Ob tem si želim, pa mi še ni jasna pot, da bi močneje zaživela Založba UL ALUO, vključena sem v dogajanje okrog Male galerije, ki bo zdaj univerzitetna, in nekaj malega sodelujem pri pripravah na bližajoče slavje ob 100. obletnici Univerze v Ljubljani.