Kulturna premišljevanja: Eva Matjaž

V kolumnistični rubriki Kulturosfere tudi marca prinašamo razmišljanje, ki se dotika področja kulture in kulturne politike.

V tokratni kolumni Eva Matjaž iz kreativnega centra Poligon razmišlja o prekarnosti v kulturi. Med drugim se sprašuje, kakšno vlogo imajo v obči prekarizaciji javni zavodi, ki bi morali biti prvi, ki se tovrstnim praksam upirajo, dejansko pa pogosto zavzemajo ravno nasprotno stališče in s tem dodatno pripomorejo k prekarizaciji.

DELAŠ PO C€NI?

Umetnik – računovodja. Umetnik – piarovec. Umetnik – prodajalec. Umetnik – investitor. Umetnik – programer. Umetnik – tekstopisec. Umetnik – pisec raz
pisov. Umetnik – producent. Umetnik – izterjevalec dolgov. Umetnik – fizični delavec. Umetnik – ekonomist. Umetnik – prevajalec. Umetnik – grafični oblikovalec. Umetnik – intakodalje.

Umetniki prekarci se ne razlikujete bistveno od drugih prekarcev v ustvarjalnih poklicih. Umetniki prekarci se bistveno ne razlikujete od drugih prekarcev nasploh. Vsak od nas morda začenja z različnim poklicem ali klicem, ki nas navdihuje, da ustvarjamo, a nazadnje vsi na določeni točki opravljamo podobne, če ne že kar enake službe.

Vsak od nas samozaposlenih izkuša prek različnih situacij, kaj zares pomeni status samoobremenjenega. In vsak od nas vse prevečkrat tekmuje s svojimi kolegi, da za čim ugodnejšo ceno ponudi več, z upanjem, da bo ponudil največ!

Ob barantanju, kdo je najugodnejši ponudnik, pa ste umetniki s statusom samozaposlenih v kulturi v še bolj neugodni poziciji. Na tehtnici vzeti ali ne vzeti projekt, pogosto ne pretehta višina honorarja, ampak predvsem uglednost inštitucije, ki ti bo dala referenco; kljukico za nadaljnje podaljšanje statusa. Javne inštitucije pogosto, čeprav ne vedno in ne vse, zato množično “crowdsourcajo” programe na vaših ramenih. In na delo (skoraj) samo za referenco pristanete malodane vsi. Mladi umetniki, ki zagrabite prve priložnosti, da si začnete graditi portfolijo in starejši kolegi, ker se bojite, da če ne pristanete na takšno pogodbo, se bo na vas prej ali slej pozabilo.

To delo za reference je največja rak rana sodobne umetniške produkcije v Sloveniji. Medtem ko vam nerazsvetljeni politiki žugajo, da kdor ne dela, naj ne je, in vas po preživetje pošiljajo na trg, vas ravno tisti, ki bi morali biti vaši največji zagovorniki pri tem pustijo na cedilu. Dokler bodo javne kulturne inštitucije podpirale zastonjkarstvo in za umetniška dela barantale za “male pare” ne bo nihče drug na trgu pripravljen plačati bistveno več. Javne inštitucije namesto, da bi opravljale funkcije pravičnih cenilcev umetniške produkcije, pogosto delujejo kot povprečen potrošnik, ki skače od ene do druge še ugodnejše akcije.

V nasprotju z vse bolj usidrano neoliberalistično ideologijo, da je vsak kovač lastne sreče, pri tržni neuspešnosti neodvisne slovenske umetniške produkcije ne gre za individualno nesposobnost vas ustvarjalcev, ampak prej za sistemski problem.

Če številne kulturniške avtoritete ne plačajo dovolj za sodobno slovensko produkcijo tudi druga javnost ne bo. In navkljub temu, da je težava sistemska, jo je mogoče reševati od spodaj navzgor, s kolektivno akcijo. In nujno je začeti še danes!

Naslednjič, ko bo na mizi projekt z delovnim naslovom “Za referenco” postanite umetnik – neoliberalec. Vem, ni najbolj naravno, a je pomembno. Tehtno premislite, ali se ta investicija zares splača, nenazadnje, v naši družbi je čas denar! Zahtevajte podrobna pojasnila, zakaj je za projekt predviden takšen mikro budget, sploh če vam ta projekt “prodaja” oseba, ki je obenem na plači. Potrudite se, da bodo vsaj malce zajecljali, vsaj malo pomencali in zardeli. Potrudite se, da postanejo tovrstne izkoriščevalske izmenjave ne zgolj zaznane, ampak tudi jasno izražene. To igro ponavljajte, dokler ne bodo naročniki siti teh zoprnih vprašanj, ki prihajajo iz vseh koncev in krajev, in bodo prakso umetniškega zastonjkarstva počasi začeli ukinjati.

Pod črto nihče noče imeti belih sten in praznih odrov. Pri tem delujte kot vsak izkušen menedžer, ki ne maha samo s palico, ampak deli tudi korenčke. Pohvalite tiste, ki pravično plačajo in jih tudi javno izpostavite.

In najpomembnejše! To ne pomeni, da ne smete delati nikdar zastonj. Postavite si jasne kriterije, kdaj je neplačano ustvarjanje upravičeno. Sledite svojemu klicu in poklicu. Delujte predvsem kot umetnik – umetnik!

Eva Matjaž, soustanoviteljica Poligon kreativnega centra

* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.