Lokalne kulturne politike: Maribor

V rubriki Lokalne kulturne politike, ki jo vsak mesec objavljamo v elektronskem glasilu Kulturosfera nas zanima, koliko pomena namenjajo posamezne lokalne oblasti nevladni kulturni produkciji.

Rubriko v novem letu začenjamo v Mariboru, ki se je na širši kulturni zemljevid vpisal z nazivom Evropska prestolnica kulture 2012, pa tudi sicer slovi po pestri kulturni ponudbi. Raziskali smo, kakšno je stanje na področju neodvisne kulture.

Mestna občina Maribor
Odgovarja Danijel Sajko, vodja urada za kulturo in mladino MO Maribor po pooblastilu

Koliko NVO v kulturi deluje v vaši občini?

Po podatkih iz sodnega registra je na območju Mestne občine Maribor ob 11 javnih zavodih na področju kulture še naslednje število zasebnih organizacij in posameznikov z dejavnostmi, ki po klasifikacijah sodijo v področje kulture:

Graf - M 1

Kolikšen je letni proračun občine in koliko od tega je namenjeno za kulturo?

Graf - M 2

Koliko sredstev namenite nevladnim organizacijam in samozaposlenim v kulturi in na kakšen način (razpis, poziv itn.)?

Neodvisnim kulturnim producentom – nevladnim kulturnim organizacijam, samozaposlenim v kulturi in drugim organizacijam, registriranim za kulturne dejavnosti (programi in dejavnosti v kulturi, ki niso del javnih služb) je letno namenjeno, kot je razvidno iz zgornje tabele, med 900.000 in 1.000.000 evrov, v kar ne vštevamo vključevanja neodvisnih kulturnih producentov v programe javnih zavodov ter stroškov uporabe javne infrastrukture v upravljanju javnih zavodov, katerih obratovalne stroške krijejo zavodi v breme proračuna MOM.
Način dodeljevanja sredstev:
Uporaba javne infrastrukture v lasti MOM in upravljanju MOM ali javnih zavodov: javni razpis ter neposredne dodelitve organizacijam s statusom organizacij v javnem interesu (za prostore v upravljanju javnih zavodov razpise izvaja javni zavod)
Sofinanciranje kulturnih projektov: javni razpis
Sofinanciranje kulturnih programov: večletni javni razpis
Sofinanciranje delovanja kulturnih organizacij (ljubiteljska kultura): javni razpis – za MOM pogodbeno izvaja razpis JSKD
Sofinanciranje skupnih programov za potrebe kulturnih društev: pogodba z JSKD – programe izvaja JSKD skupaj z Zvezo kulturnih društev.

Kakšen pomen ima za vašo občino kultura in katere prioritete imate v prihajajočem obdobju na tem področju?

Maribor ima kot drugo največje slovensko mesto visoko razvito kulturno dejavnost s pomembno ponudbo kulturnih dobrin na mnogih področjih kulturne ustvarjalnosti, tako na področjih visoko zahtevne profesionalne umetniške produkcije, raznolikih oblik urbane kulture, kot tudi množičnega ljubiteljskega ustvarjanja. V mestu, ki je s propadom industrije izgubilo identiteto tehnološko razvojnega in industrijskega središča, predstavlja vrhunska kulturna produkcija eno od novih identitetnih podlag, ki je postala zlasti razvidna skozi uspešne posamezne organizacije in prebojne posameznike (npr. izjemna produkcija baleta SNG Maribor, vrhunski klasični koncertni programi, Carmina Slovenica, režije Tomaža Pandurja, Boštnikovo srečanje, Festival Lent …), kot tudi skozi izjemno zgostitev in kakovost dogajanj v letih 2010-2012 v sklopu projekta Evropska prestolnica kulture 2012. Iz povedanega je razumljivo, da so različna področja kulture sestavni del mestnega samorazumevanja in se zato razvojnim problematikam področij kulture namenja veliko pozornosti.

Drugo vprašanje pa je, koliko je mesto sposobno s svojimi finančnimi viri, zaradi sistemsko izjemno slabo urejenega zagotavljanja finančnih virov za urbana središča (z izjemo glavnega mesta), zagotavljati primerne finančne in materialne pogoje za programe na področjih kulturnega ustvarjanja in kulturne dediščine. V obdobju od 2012 do vključno letošnjega leta proračunski viri niso omogočali ohranjanja že doseženega nivoja iz let 2008-2012; to je mesto z veliko težavami zagotavljalo v breme drugih zakonskih nalog – zlasti na področju vzdrževanja in razvoja komunale, prometa, stanovanjskega fonda itn.

Ker porast proračuna v 2017 in 2018 ne pomeni porast sredstev za tekoče poslovanje, bo tudi v neposredni prihodnosti ostala najpomembnejša prioriteta zagotavljanje pogojev za ohranitev doseženega nivoja na vseh področjih kulture ter izvedba nujnih večjih investicij v kulturno infrastrukturo (osrednja knjižnica, dokončanje obnove gradu, sanacija KC Pekarna, nova umetnostna galerija, prostori za glasbeno in plesno gledališče…) ter v obnovo nepremične kulturne dediščine.

Kako gledate na nujnost razvoja nevladnega sektorja v kulturi in kako ga nameravate spodbujati?

Osnovno, trdno in trajno kulturno strukturo v MOM predstavljajo javni zavodi (muzeji, galerija, arhiv, kulturna centra, gledališči in splošna ter druge knjižnice), pri čemer pa neodvisni kulturni producenti nevladnega sektorja predstavljajo živo tkivo, ki dopolnjuje (repertoarno) ponudbo javnih služb z bogato pahljačo raznovrstne ponudbe kulturnih dobrin, raziskovanjem novih oblik izražanja in uporabe novih medijev na področjih profesionalne umetniške produkcije ter s ponudbo aktivne soudeležbe občanom v množici ljubiteljskih kulturnih društev. Zaradi razmeroma visokega števila neodvisnih producentov oz. NVO ter njihove programske ponudbe ni v ospredju vzpodbujanje nastajanja novih organizacij, pač pa omogočanje delovanja obstoječim, tako da se javne zavode usmerja, da v okviru svojih programskih politik v svoje programe vključujejo neodvisne kulturne producente, prav tako pa tudi, da omogočijo uporabo zavodskih prostih kapacitet za neodvisno kulturno produkcijo. Z razpisnimi postopki pa se izbira najbolj kakovostne programe in projekte, katerih produkcija se sofinancira.

Problematike, ki nastajo, kot npr. visoko število mladih ustvarjalcev z majhnimi možnostmi za rednejše zaposlitve, nastajanje prekariata v kulturi, hiperprodukcija kulturne ponudbe glede na počasnejšo rast kulturnih potreb ter možnosti kulturne potrošnje ob upoštevanju realnega standarda socialnega okolja, v veliki meri niso rešljive znotraj materialnih, finančnih in pristojnostnih možnosti lokalne skupnosti. S sorazmernim ukrepanjem ter uravnoteženjem med javnim in nevladnim skuša MOM lajšati razmere in pomagati k sprotnemu reševanju različnih problemov nevladnega sektorja (prostorska problematika, sofinanciranje, javna dela…).

Na kakšen način ob pripravi lokalnih kulturnih programov sodelujete z NVO iz vaše občine?

Lokalni program za kulturo je MOM sprejela februarja 2015 in velja do leta 2020. Izdelan je bil tako, da je bila imenovana širša ekspertna skupina, v kateri so posamezniki pokrivali posamezna kulturna področja, kjer je vsak na svojem področju organiziral sektorske javne razprave. Osnutek lokalnega programa za kulturo je bil v vseh svojih fazah javno dostopen na spletu, kjer so bili komunikacijski kanali za zainteresirano javnost ter predlagatelje dopolnil. Izoblikovan predlog Lokalnega programa za kulturo MOM 2015 do 2020 je bil pred obravnavo na mestnem svetu javnosti predstavljen na posebni javni konferenci. V navedenih oblikah javne dostopnosti in participiranja pri kreiranju LPK so sodelovali mnogi ustvarjalci, posamezniki in organizacije. Tudi zaradi visoke podpore v zainteresirani javnosti je bil predlagan LPK v Mestnem svetu aklamativno sprejet. Kljub dobrim namenom pa ob vsakokratnem odločanju o prioritetah proračunske porabe (seveda ob sistemskih prihodkih MOM, ki ne omogočajo tekočega pokrivanja potreb, manki pri financiranju predšolske vzgoje, pri zagotavljanju sredstev za socialne programe, za nujne investicije itn.) doslej ni bilo mogoče zagotavljanje dodatnih sredstev za razvojne namene, kot jih opredeljuje LPK s svojim ukrepi, ki bi na letni ravni zahtevali rast sredstev za kulturo za cca 600.000 evrov.

Kako ocenjujete sodelovanje med občino in državo na področju kulture?

Formalno sprotno sodelovanje v utečenih oblikah poteka brez večjih težav (pogodbe o sofinanciranjih zavodov, Festivala Borštnikovo srečanje, državnega ali mednarodnega zborovskega tekmovanja Naša pesem itn.), med tem ko za reševanje za MOM pomembnih odprtih razvojnih vprašanj ni razvidne volje pristojnega ministrstva za kulturo za razumevanje in za reševanje problemov (vprašanja državnega dofinanciranja programov, ki presegajo javni interes MOM – po 67. členu ZUJIK, krčenje sredstev za javne službe kulture, ki jih večinsko financira država, neustrezni deleži državnega in mestnega financiranja npr. v Lutkovnem gledališču Maribor, vprašanja povezana s sofinanciranjem nujne kulturne infrastrukture – npr. investicija v osrednjo knjižnico in druge investicije, obnova kulturne dediščine itn., problem koncentracije sredstev v centru države). Ocenjujemo, da je področje kulture podcenjeno in zanemarjeno glede deleža državnih sredstev in državne pozornosti za razvoj področja, sočasno pa dolgoleten trend opuščanja policentričnega razvoja v Sloveniji učinkuje tudi v sredstvih za razvoj kulture v urbanih središčih (razen prestolnice), med katerimi MOM najhuje čuti tovrstne posledice.

Kako razumete vključevanje zainteresirane javnosti in deležnikov v pripravo javnih razpisov s področja kulture, kakšne so bile vaše dosedanje prakse in ali na tem področju načrtujete kakšne spremembe?

Razpisni postopki na področju kulture so predpisani, zato je prostor za usklajevanje javnega interesa v določanju ciljev razpisa, posameznih razpisnih pogojev ipd. Ker se razpisi (za sofinanciranje celoletnih programov, projektov, delovanja društev ljubiteljske kulture) v MOM izvajajo že dolgo obdobje, so v tem času skozi različne oblike modifikacij upoštevane zaznane težave ali pripombe prijaviteljev – zmeraj s pristopom, ki naj prijavitelju olajša prijavljanje (od leta 2010 imamo v MOM na področju kulture razpise z elektronsko podporo, od leta 2012 z elektronsko prijavo) in po drugi strani onemogoči ali zmanjša možnost neustrezne porabe javnih sredstev. Potrebno je upoštevati tudi, da so razpisi za sofinanciranje kulturne produkcije nejavnega sektorja orientirani k programskim ponudbam izvajalcev in v izbiro najkakovostnejše ponudbe, kjer je razen interesa ustvarjalcev enakovreden tudi interes potencialnih uživalcev kulturnih dobrin (davkoplačevalcev), zato bi vključevanje deležnikov-prijaviteljev v pripravo razpisov ali njihov neposreden vpliv na razpisne pogoje lahko generiralo koruptivna razmerja in večje odmike od ocenjenih kulturnih potreb z vidika uporabnikov.

Zaradi navedenega se učinek preteklih razpisov prouči glede na rezultate, pomanjkljivosti v izvedbi ter z beleženjem pripomb in priporočil prijaviteljev v času poteka razpisa, nato se oceni možne spremembe ter v pripravi novega razpisa uvaja smiselne korekcije. Pri tem je potrebno omeniti, da je do vključno leta 2016 v razpisne postopke na področju kulture bil vključen sistem »izjasnitev« prijaviteljev o predlagani oceni prijave in so zato strokovne komisije in pristojni urad sproti zaznavali pomanjkljivosti v odločitvah in v razpisnih pogojih. Ker za naveden institut »izjasnitve« v letu 2017 ni več pravnih podlag (Ministrstvu za kulturo predlagamo, da ga ponovno uvede), se je v letošnjem postopku pokazalo, da je smiselno uvesti dodatno predhodno preverjanje posameznih vsebinskih usmeritev ter razpisnih pogojev, kar je bilo storjeno s pomočjo nevladne organizacije PIP (in na njihovo pobudo). Zbrali in posredovali so predloge zainteresiranih prijaviteljev in organizirali konferenco o javnih razpisih v MOM. Večina pripomb je bila nato upoštevana v pripravi razpisa za 2018.

Poseben pomen in vlogo pa ima za MOM obravnava vseh vprašanj izvedbe razpisa v krogu ekspertnih komisij, ki ocenjujejo prijave. V letu 2015 smo za kandidaturo članov aktualnih strokovnih komisij izvedli javni poziv (tudi nevladnim organizacijam), na podlagi katerega je nastal po naši oceni zelo dober nabor članov – ekspertov za različna kulturna področja, ki zdaj sestavljajo strokovne komisije za ocenjevanje prijav na razpisih in dajejo priporočila za dopolnitve in spremembe v izvedbi razpisov.

Tako z vidika pristojnega urada uprave MOM, kot z vidika zainteresiranih oz. prizadetih nevladnih organizacij na področju kulture, je daleč največji problem sofinanciranja produkcij neodvisnih kulturnih producentov v MOM, pozna objava razpisov, katere posledica je (ob potrebnem času za procesiranje razpisa) sofinanciranje izbranih programov/projektov šele v zadnjem kvartalu leta, kar pomeni visoko izpostavljenost tveganjem vseh tistih producentov (večine), ki nimajo visokih lastnih sredstev za izvedbo programov in projektov. Razlogi za pozne objave so bili različni: pozno sprejemanje proračunov, nato dolgotrajno zagotavljanje e-podpore (v letih 2016 in 2017 zaradi neuresničenega skupnega projekta z Ministrstvom za javno upravo o vsedržavnem e-razpisnem postopku) in drugi organizacijski razlogi. Za leto 2018 bo MOM ob že sprejetem proračunu za 2018 razpise na področju kulture in nekaterih drugih področjih objavila bistveno prej (nekatere že v 2017). S tem in z večletnim razpisom za sofinanciranje celoletnih programov se odpravlja negotovost producentov ter stabilizira delovanje nevladnega sektorja na področju kulture.

Željko Milovanović, lokalni koordinator Mreže NVO za lokalne kulturne politike Maribor

Kako ocenjujete stanje na področju kulture v vaši občini?

Glede na to, da drugo največje mesto nima mestnega kina in torej ne more izvajati niti sistematičnega programa medijske in filmske vzgoje s šolami in vrtci, za kar bomo v prihodnosti plačali nepredstavljivo visoko ceno, najraje na to vprašanje niti ne bi odgovarjal.

Vendarle bi bil krivičen do ostale produkcije, ki je zelo razvejana in bogata, prisotna pravzaprav na vseh področjih kulture in umetnosti. Ustvarjalna moč mesta še vedno narašča, vsaka nova generacija prinese na sceno nekaj novih, mladih ustvarjalcev in z njimi novih projektov in programov.

Po drugi strani producentstvo ustvarjanja ne dohaja; zaradi težkih delovnih pogojev in splošne nepopularnosti producentskega poklica v nevladnem sektorju. Situacija v nevladnem kulturnem sektorju je rahlo paradoksalna – uveljavljeni programi in projekti se iz leta v leto borijo za preživetje oz. živijo od kombinacije javnih sredstev in strasti posameznikov, hkrati pa nove prakse, dogodki in festivali, kljub težkim pogojem, rastejo kot gobe po dežju.

Mestni kulturi manjkajo okvirji; Lokalnega programa za kulturo v glavnem ne izvajamo, umetnosti in kulture pa nismo umestili niti v kontekst Strategije kulturnega turizma (ki je nimamo!), niti v kontekst kulturnih in kreativnih industrij.

Umetnost težko napreduje brez strokovne refleksije. Za umetniške kritike in recenzije v glavnem ni sredstev in ni prostora, kar je najbrž nacionalni problem. Komercialnih medijev, to vemo, kultura ne zanima, kulturne redakcije RTV Slovenija pa se večinoma ukvarjajo s kulturno ponudbo na svojem dvorišču, kljub temu, da v Mariboru deluje ogromen Regionalni RTV center.
Kakorkoli, če je bil Maribor še pred 6 ali 7 leti dolgočasen, staro mestno jedro zaspano, je bila kultura tista, ki je prebudila družabno življenje v mestu. V zadnjih letih se ne spomnim dneva, ko ne bi bilo ničesar na meniju; razstave, koncerti, gledališke predstave, performansi, delavnice za otroke, družine, mlade, starejše …

Tudi lokalni gostinci so ugotovili, da vlaganje v lastne kulturne programe prinaša več obiskovalcev in s tem večje dobičke, vendar se pojavljajo tendence, ko se ti želijo primerjati s kulturnimi producenti in se celo potegovati za javna sredstva. Jasnosti ZUJIK-a navkljub, bo tudi na to temo potrebno kmalu opraviti javno razpravo in potegniti črto med dogodki, ki so posvečeni kulturi in umetnosti ter dogodki za pospeševanje prodaje alkoholnih pijač.

Kakšno podporo občine si želite za profesionalni razvoj nevladnega sektorja v kulturi?

Za profesionalni razvoj nevladnega pa tudi celotnega kulturnega sektorja bi bilo najbolj pomembno, da bi Mestna občina Maribor dosledno izvajala ukrepe Lokalnega programa za kulturo v MOM 2015 – 2020, ki je bil kvalitetno pripravljen in na mestnem svetu sprejet soglasno. Če sta bili priprava in sprejem LPK zakonska obveznost za mestne občine, izvajanje pač ni, in verjetno je to razlog, zakaj izvedba polzi navzdol po prioritetnih listah mestnih uradnikov in odločevalcev.

LPK nam je »obljubil« Svet za kulturo MOM kot neodvisno telo, ki spremlja izvajanje LPK, predlaga njegove dopolnitve in spremembe ter obravnava odprta vprašanja kulture v mestu in o njih sprejema stališča. Na papirju imamo torej organ, ki bdi nad (ne)izvajanjem lokalne kulturne strategije in skrbi za dinamiko prilagoditev na spremenjene okoliščine in nove trende v sektorju. Realnost je ravno nasprotna, razprave večinoma potekajo nestrokovno in neartikulirano, v gostilnah in na družbenih omrežjih, z večino od 46 predvidenih ukrepov pa se zamuja ali se jih ne namerava izvesti.
Namenoma ne želim govoriti o denarju, ker ga je očitno dovolj. Izvajajo se investicije v kulturno infrastrukturo, vendar takšne, ki jih ne najdemo med dotičnimi 46-imi ukrepi LPK! Želim govoriti in poudarjati, da so za napredek sektorja ključni zavzetost, požrtvovalnost, strokovnost in doslednost glavnega izvrševalca mestne kulturne politike – Urada za kulturo in mladino MOM. Na strani mesta potrebujemo sogovornike, ki bodo obiskovali kulturne dogodke najrazličnejših producentov, imeli pregled nad kulturno ponudbo v praksi, jo razumeli, jo čutili, bili del nje ter jo strokovno in v okviru svojih pristojnosti podpirali in zagovarjali, tako, da se bo lahko razvijala.

Kako ocenjujete sodelovanje z javnimi zavodi in ljubiteljskimi društvi v vaši občini?

Relacija profesionalne kulturne nevladne organizacije – ljubiteljska kulturna društva je še vedno zamegljena v percepciji javnosti in v percepciji odločevalcev. Društvo je pač za marsikoga društvo, in kultura pač kultura, kljub temu, da je nekdo za kulturo zastavil svojo kariero, nekdo pa 3 ure na teden. Kakorkoli, ne želim govoriti o konfliktu med enimi in drugimi, ker ta zares ne obstaja. V mestu deluje veliko ljubiteljskih društev, ki odlično opravljajo svoje poslanstvo, ob nekaterih priložnostih, predvsem v družbeno angažiranih vsebinah, pa se priključujejo programom, dogodkom javnih zavodov in nevladnih organizacij.

Profesionalne nevladne kulturne organizacije so tiste, ki na večini področij premikajo meje, so bolj inovativne, dinamične in progresivne oz. zapolnjujejo vrzeli, ki nastajajo zaradi okornosti javnega sektorja. Mislim, da zadnja leta počasi, a vztrajno, kvalitetne nevladniške prakse dobivajo več veljave s strani javnih zavodov. Nevladne organizacije za svoje potrebe lažje dostopajo do javne kulturne infrastrukture, ki je v upravljanju javnih zavodov, prav tako je vedno več programov, ki so rezultat sodelovanja in koprodukcij med javnim in nevladnim sektorjem, kar pa še ne pomeni, da vedno za vse vpletene veljajo enakovredni delovni pogoji in postavke v finančnih konstrukcijah.