Kulturna premišljevanja: Jurij Krpan

Foto: Miha Fras@Galerija Kapelica
Foto: Miha Fras@Galerija Kapelica

Skozi razmišljanja v rubriki Kulturna premišljevanja skušamo osvetliti nekatere aktualne tematike, ki so pomembne tako za bližnjo prihodnost kulturne politike, kot dolgoročno za družbo kot celoto.

Prah okoli sprejemanja Nacionalnega programa za kulturo se še ni polegel, saj naj bi ga ministrstvo za kulturo kmalu poslalo v nadaljnjo obravnavo kljub nezadovoljstvu kulturniške javnosti. Jurija Krpana, umetniškega vodjo galerije Kapelica in nekdanjega predsednika Asociacije smo zato prosili za komentar dogajanja okoli sprejemanja tega ključnega dokumenta za razvoj kulture v Sloveniji v prihodnjih osmih letih.

Prekletstvo nedelovanja

Čeprav se sliši, da so devetdeseta leta prejšnjega stoletja res daleč, pa se v primerjavi z razlikami, ki so nastale v kulturno političnih bojih med takrat in danes zdi, kot da je preteklo komaj kakšno leto. V tem času smo zamenjali precej ministrov in državnih sekretarjev, vzorec zagovorniških dinamik pa je ostal bolj ali manj isti. Na začetku mandata zmedeni odločevalci (vedeti je treba, da imajo na ministrstvu odločevalsko moč le minister in njegov/a državni sekretar/ka), ki jih uradniki servisirajo po svojih interesih, praviloma šele ob koncu svojih mandatov spoznajo realno sliko kulturnega polja. Takrat je praviloma že prepozno, da bi zares intervenirali in izboljšali razmere za nevladni sektor, ki znova ostane tik pred s težavo priškrnjenimi vrati. Krajši kot je mandat vladajoče ekipe, manj časa imamo nevladniki za premikanje predsodkov v ministrskih glavah. Tako smo bili večkrat soočeni z neverjetnim dejstvom, da robni pogoji našega zagovorništva niso bili določeni s politično provenienco konzervativnih desnih ali bolj ali manj liberalno odprtostjo levih političnih kadrov, temveč z njihovo olesenelo intelektualno kapaciteto, ki ni bila sposobna sprocesirati razlike med javnimi službami, javnimi zavodi in javnim interesom.

V začetnih letih organiziranega zagovorništva je Asociacija delovala še neprofesionalizirano in zato le tu pa tam skušala korigirati akutne situacije, ki so ogrožale vedno bolj poklicno organizirane NVO-je. Zato je bilo potrebno večino naporov vložiti v razlaganje razlik med tako imenovano alternativo, ki se je kot nalepka prijela vsega, kar ni bilo mogoče razumeti v okvirih državno ustanovljenih galerij, gledališč in drugih predstavitvenih inštitucij, in razvijajoče se civilne družbe, ki se je samoorganizirala za tisti del produkcije in kulturne ponudbe, ki jih v javnih zavodih ni bilo pričakovati.

Ministrom in njihovim ekipam že takrat ni šlo v glavo zakaj bi moralo ministrstvo z javnimi sredstvi podpirati nekaj, kar ni organizirano v javnih zavodih, čeprav je bilo že takrat več kot očitno, da je v javnem interesu, da se prebivalcem omogoča dostop do različnih kulturno umetniških vsebin.

Le z organiziranim in profesionaliziranim delovanjem Asociacije smo nevladniki uspeli obdržati intenzivnost zagovorništva in kontinuiteto pritiska na ministrske ekipe, ki so kratke sape vladali iz Maistrove 10. Ko se je z nastopom ministrice Majde Širca (2008) sistemsko dojelo, da smo nevladniki del kulturno umetniškega ekosistema, se je težišče zagovorništva nevladnikov preneslo na bolj strukturirano raven. Začeli smo vzpostavljati bolj diverzificiran diskurz, s katerim smo želeli preseči ideološko vsiljeni antagonizem med javnimi in nevladnimi zavodi (ti so pravno formalno določeni kot zasebni zavodi in društva) ter med poklicno in ljubiteljsko kulturno umetniško produkcijo.

Po mučnih letih prepiha na slovenski politični sceni, kjer so ministrice in ministri v letnem ritmu loputali z vrati, smo v zadnjih treh letih imeli opravka s še kar stabilno politično garnituro, ki je na Ministrstvu za kulturo dokončno ustoličila neoliberalni diskurz vladanja. Tako z ministrico, ki je bila popoln laik na področju kulture kot z ministrom, ki ga imamo ‘za enega izmed nas’ se kaže nesposobnost, da bi kvadraturo kroga mislili kot dinamično, razvijajočo se kulturno polje. Vsaka sprememba, ki je conditio sine qua non, umetniške in kulturne produkcije, ki ne paše v nobenega od že utečenih protokolov ministrstva, apriorno doživljajo kot sovražnost, ki skuša destabilizirati ‘njihovo realnost’. Tako je mogoče večino njihovih odločitev opredeliti kot napor za ohranjanje situacije status quo, ki ga podpirajo s poskusom kvantifikacije vsega.

Kot ‘svojo realnost’ pri tem doživljajo letne proračune ministrstva in naddoločenost vsemogočnega Ministrstva za finance. Ta dva parametra sta nam v zagovorniških procesih vedno znova servirana kot nedialektizirana danost, ki celotno dejavnost kulture v Sloveniji zapirajo v incestuozni krog. Ustvarjanje vtisa, da je ministrstvo edina instanca, ki preprečuje, da bi se nevladniki, ljubitelji in javni uslužbenci med sabo požrli, je učinkovito ustvarjanje izrednih razmer in primitivne, prozorne in velikokrat neumne politike deli-in-vladaj.

Iracionalne, včasih povsem nerazumljive odločitve ustvarjajo v polju kulture napetosti, ki celotno dejavnost stigmatizirajo do drugih družbenih praks v državi tako, da je v veliki sliki kultura dislocirana kot nerazumljiva, elitistična in pogrešljiva.

V zgodovinski perspektivi razvoja zagovorništva celotne civilne družbe, katere produkt so nevladne organizacije, ministri in ministrice eden za drugim padajo na izpitih za afirmiranje kulture kot relevantne družbene dejavnosti. V najmanj dveh Nacionalnih programih za kulturo je bila v preambuli napisana namera za večje medresorsko povezovanje. To preprosto povedano pomeni, da bosta kultura in umetnost integrirana v programih in projektih ministrstev za šolstvo, znanost, gospodarstvo… s katerimi nevladniki zdaj lahko (zgolj) neformalno sodelujemo. Medresorsko sodelovanje je po vseh teh letih še vedno oksimoron, v osnutku naslednjega NPK-ja pa ga sploh ni. Svoje ministre pogrešamo kot zagovornike na različnih evropskih inštitucijah in forumih, kamor smo se nevladniki iz Slovenije integrirali s svojo strokovnostjo, ne pa tudi s svojo kulturno politično legitimnostjo, ki bi nam dala zamah v ambicioznih razvojnih projektih. Naših politikov na mednarodnih odrih, s katerih se slišijo primeri dobrih praks integriranja nevladne kulture, t.j. opolnomočenje kulturnega dela civilne družbe, sploh ni. Na tem mestu jim je kot politikom, ki imajo mandat zastopanja državne kulture, spodletelo.

Jurij Krpan, umetniški vodja Galerije Kapelica

* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.