Iz prve vrste: Zavod Bunker

Zavod Bunker od leta 2004 upravlja Staro mestno elektrarno, večnamenski uprizoritveni prostor v središču Ljubljane. Letos so dobili nov petletni mandat za upravljanje prostora. V Bunkerju producirajo in predstavljajo sodobne gledališke in plesne predstave, se ukvarjajo s kulturno umetnostno vzgojo ter poskušajo v kulturni prostor vnesti inovativne prakse in načine delovanja. 

Bunker je tudi dolgoletna članica Asociacije. Za tokratno Kulturosfero smo se o spremembah Nacionalnega programa za kulturo in izzivih nevladnih organizacij pogovarjali z vodjo razvojnih projektov v Bunkerju Almo R. Selimović.

V naslednjih tednih naj bi ministrstvo za kulturo v javno obravnavo poslalo novi, osemletni Nacionalni program za kulturo (NPK). Katere bi morale biti ključne usmeritve NPK-ja na področju nevladnih organizacij v kulturi? Kje je največ izzivov in priložnosti?

V NPK vsi investiramo veliko želja in aspiracij, a žal se NPK ne uresničuje in za neizpolnjevanje zastavljenega tudi nihče ne odgovarja. Vsekakor je dobro imeti konkretiziran načrt za neko srednjeročno časovno obdobje, pogrešam pa več zavzetosti ključnih oseb v kulturni politiki, da se borijo za razvoj, napredek, izboljšave oziroma v zadnjem času – vsaj za ohranitev statusa quo.

Želim si, da ne bi obstajale posebne usmeritve za področje nevladnih organizacij, ampak da bi obstajale ključne usmeritve za uprizoritveno umetnost (in za vse druge) in te ključne prioritete bi enakovredno uresničevale tako vladne kot nevladne organizacije.

Seveda obstajajo specifike posameznih področji.

A pri nas je polje delovanja nevladnih organizacij prepogosto razumljeno kot neko področje popolnoma nišnega ustvarjanja ali pa hobi ustvarjanja ali pa kot neko socialno področje.

Drugače pa si želim, da bi se na področju uprizoritvene umetnosti vzpostavila gostovalna mreža po Sloveniji, ki bi vključevala vsa javna gledališča ter vsaj po en oder v vsakem mestu po Sloveniji, ki bi vključevala tudi festivale. Ta mreža bi s sistemom gostovanj zagotavljala kroženje produkcije. Tako bi lahko rešili več problematičnih točk slovenskega gledališča in plesa: centraliziranost, prenizko postprodukcijo, sodelovanje pri organizaciji mednarodnih gostovanj, vzgojo občinstva v krajih, ki sedaj nimajo gledališča, povezanost s turizmom…

Stara mestna elektrarna je prostor, kjer letno gostuje več sto samozaposlenih in NVO v kulturi s področja uprizoritvenih umetnosti. Kako je odprtje takšnega prostora vplivalo na stanje na tem področju umetnosti?

Elektrarna je kot prizorišče oziroma oder vzniknila po sili razmer, saj je bila predvidena za vadbišče. Vadbenih prostorov še vedno primanjkuje, ampak očitno tudi predstavitvenih, saj pritisk na elektrarno v smislu želja po terminih še vedno daleč presegajo možnosti. Elektrarna je bila kot stalno prizorišče ponovno odprta leta 2004 po renovaciji. Od takrat je Ljubljana dobila še kar nekaj odrov: Staro pošto, Kino Šiška, Španske borce, Pocket Theatre, SVŠGL ima profesionalno black box dvorano… Skratka, če je bila na začetku eden izmed redkih odrov za sodobno gledališče in ples, sedaj ni več tako. V preteklih letih se je elektrarna tako profilirala v prostor za sodobno uprizoritveno umetnost, za angažirano umetnost, prostor, ki je odprt za eksperiment, raziskovanje in kjer je možno tudi vaditi, pripravljati predstavo, ne samo izvesti uprizoritev. Programa ne zapiramo v tematske sezone, je fluiden in odziven na stanje stvari; zdi se nam, da program elektrarne predstavlja najboljše, najbolj drzno in raziskovalno, kar zmore uprizoritvena nevladna scena – tista že uveljavljena in tista prihajajoča.

Elektrarna je vsekakor korak k izboljšanju stanja, ni pa še vse. Že tretji mandat zapored namreč delamo brez programskih sredstev za elektrarno in še vedno primanjkuje prostora za vadbo.

Hkrati gre pri Stari mestni elektrarni za primer dobre prakse, kako lahko NVO upravljajo s prostori, kjer se izvaja kulturni program v javnem interesu. S kakšnimi izzivi se soočate kot upravljalec prostora?

Izzivov je veliko, tako da ventila jamranja raje ne bi odpirali. Raje vedno znova izpostavimo, da če se prav identificira potrebe občinstva in ustvarjalcev in če se najde politična volja in hkratna pripravljenost za sodelovanje zasebnega sektorja, se lahko zgodijo takšna partnerstva, kot so se pri elektrarni.

Zato verjamemo, da gre za primer dobre prakse, ki pa ga bo treba v prihodnje začeti nadgrajevati in spreminjati v kaj stabilnejšega, dolgoročnejšega in ne tako prepuščenega mandatnim obdobjem – pri tem nimam v mislih mandatov za upravitelja, ampak mandatov samega obstoja prostora.

Najlepši del upravljanja prostora je sodelovanje z vsemi, ki v prostoru ustvarjajo, saj delamo z vrhunskimi umetniki in tudi prijetnimi in solidarnimi sodelavci.

Elektrarna je težko priborjen prostor neodvisne scene in zato toliko pomembnejši. V času, ko se financiranje zmanjšuje, kot upravitelj prostora čutimo toliko večjo odgovornost, da bi vsem, ki so v elektrarni, omogočali čimbolj optimalne pogoje za delo. Torej smo neprestano razpeti med možnostmi in željami, med potrebami in omejitvami.

Bunker je vpet tudi v mednarodne projekte. Kako bi moralo biti po vašem mnenju urejen sistem t.i. matching funds, torej sofinanciranja deleža evropskih projektov s strani ministrstva za kulturo in večjih občin?

Skoraj tretjina Bunkerjevega proračuna so evropska sredstva, večinoma iz programa Kultura oziroma Ustvarjalna Evropa. Za nas tovrstno sodelovanje ni ključno samo zaradi denarja, ampak tudi zaradi neprestanega povezovanja, vzpostavljanja novih partnerstev, umetniških sodelovanj.

Vzpostavitev mehanizmov sofinanciranja bi nam absolutno omogočilo še boljše črpanje evropskih sredstev, sedaj smo namreč že skoraj vsak projekt, ki ga izvajamo, vpeli tudi v mednarodni projekt in pridobili tudi mednarodna sredstva.

Pogrešamo predvsem več iniciative na področju črpanja drugih EU sredstev, ne samo iz programa Ustvarjalna Evropa, ampak tudi iz sredstev Obzorja 2020, sredstev regionalnega razvoja itn.

Gradnja občinstva je vse pomembnejši del trajnostnega razvoja nevladnih organizacij v kulturi. Kako se tega lotevate vi in kakšne sistemske podpore s strani države bi potrebovali za razvoj področja?

Občinstvo je eno tistih področij, o katerih kulturna politika rada govori, predvsem pa občinstvo rada šteje, a vendar nekih resnih politik na tem področju v Sloveniji ne poznam.

Zato se kulturne organizacije tega lotevamo z različnimi motivi in pristopi, pa velikokrat tudi z metodo poskusov in napak. V Bunkerju stavimo predvsem na vzpostavljanje trajnih partnerstev in sodelovanj z različnimi ciljnimi skupinami, na skupnostne projekte, na delo z mladimi in na kakovost, ki – kot se vedno izkaže – pač najbolje komunicira. Nismo obremenjeni s tem, da mora biti vsak projekt uspešnica za tisoče, smo pa zelo obremenjeni s tem, da bi vsako umetniško delo prišlo do čim več pravih ljudi.

Glede sistemske podpore bi nam strašno pomagalo dvoje: razumevanje kulturne politike, da kvantiteta pri občinstvu ni vse in pa financiranje resnih raziskav občinstva, na podlagi katerih bi lahko zastavili prihodnje strategije. Zdaj se v resnici zanašamo na naše lastne analize in opažanja.

Nacionalni svet za kulturo je nedavno razpravljal o ureditvi področja kulturno umetnostne vzgoje. Na kakšen način se je lotevate pri vas, kako bi morala biti podprta na nacionalnem nivoju?

V Bunkerju trenutno izvajamo projekt Igrišče za gledališče 2.0, kjer nadaljujemo sodelovanje s šolami po vsej Sloveniji in poskušamo povezati sodobno umetnost in izobraževanje: pripravljamo abonma za pedagoške delavce, kulturne dneve, sodelovanje umetnikov pri rednih urah pouka ter pri gledaliških klubih; izvajamo pa tudi t. i. šole v kulturi, ki otroke po zgledu šole v naravi za tri dni potopijo v urbano okolje in umetnost. Novembra bo v Mariboru tudi že 15. festival Drugajanje, festivala sodobne uprizoritvene umetnosti, ki ga delamo skupaj z II. gimnazijo in je namenjen pretežno mladim.

Področje kulturno umetnostne vzgoje zveni zadnja leta kot kulturno-politična ali pa celo tudi izobraževalno politična prioriteta. Tudi nam se očitno zdi prioriteta, glede na to, koliko naporov in entuziazma vlagamo v to področje. Vendar je kulturno umetnostna vzgoja trenutno talec pilotskih projektov, poskusov, tipanja; kar je včasih super, ker imamo teren svobode za raziskovanje in preizkušanje res novih modelov sodelovanja med umetnostjo in izobraževanjem, po drugi strani pa nikakor ne prodremo na sistemski nivo in vsi naši napori so ali vezani na konkretne projekte ali pa plod entuziastičnih akcij. Velik del kulturno umetnostne vzgoje bi polno zaživel, če bi se uprizoritvena umetnost v Sloveniji decentralizirala – dober poskus bi bil vzpostavitev gostovalne mreže.

Kakšne načrte imate v Bunkerju v tem letu?

Ravno smo sredi mini konference Flanders Balkan Express, pripravljamo se že na festival – avgusta imamo že dvajsetič festival Mladi levi. Jeseni bomo s polno paro zagnali novo sezono elektrarne. V novi sezoni se bomo še bolj posvetili vzpostavljanju različnih programov za nagovarjanje občinstva: vzpostavljamo kritiško platformo, z Gledališčem Glej razvijamo projekt, kjer bomo dali najstnikom sredstva, prostor in čas, da kurirajo svoje dogodke, še naprej bi radi razvijali postprodukcijo predstav, ki imajo matično prizorišče v elektrarni itn. Jeseni imamo festival Drugajanje v Mariboru, premiero predstave Mareta Bulca… Junij je skratka čas, ko si poskušamo utrgati nekaj poletnega dopusta, se dobro pripraviti na Mlade leve in ko že gledamo v novo sezono.

Zame osebno je junij lep čas: češnje, kupi knjig za poletno branje in sladka slutnja dopusta, ki je še obet in še ni iztrošen, nekakšno olajšanje ob izteku sezone, pa hkratno veselje ob pripravah na Mlade leve, ki nekako ostajajo Bunkerjev največji dogodek.

Tudi Asociaciji in vsem članom želim lepo poletje in se vidimo na Mladih levih, ko začnemo z novo sezono!