Za pogovor v tokratni Kulturosferi smo med člani Asociacije izbrali Jurija Krpana, ki je umetniški vodja Galerije Kapelica, nekdanji predsednik Društva Asociacija in član njenega upravnega odbora.
V prejšnjem mandatu je bil tudi predsednik Delovne skupine za trajni dialog z nevladnim sektorjem v kulturi. Z njim smo se pogovarjali o prenovi kulturnega modela.
Kot dosedanji predsednik Delovne skupine za trajni dialog z nevladnim sektorjem v umetnosti in kulturi ste bili vabljeni, da sodelujete na posvetih ministrstva o novem kulturnem modelu, ki ga pripravljajo. Kaj menite o ključnih izhodiščih novega modela?
Za zdaj so izhodišča precej generično zapisana in v resnici zgolj ugotavljajo situacijo, tako da prava izhodišča za prenovo še pričakujemo. V delu, kjer materiali ministrstva za javno razpravo opisujejo nevladni sektor in samozaposlene, je veliko površnih ugotovitev in trditev, ki niso le nekonsistentne, temveč tudi med seboj nasprotujoče. V mislih imam predvsem kategorizacijo oz. diverzifikacijo tipov nevladnih organizacij in kakšni so njihovi produkcijski načini in poslanstvo. Zato bi si želel, da predlog novega kulturnega modela ne nastaja kot avtorsko delo enega ali peščice zaposlenih na ministrstvu, temveč kot poglobljen, vključujoč proces, v katerem se zavzame jasna stališča do že elaboriranih predlogov (predlog Smrekar-Rotovnik-Čopičeve skupine in predlog Kardumove skupine) ter kot študiozno spisanega krovnega zakona, ki izhaja iz ugotovitev Tršarjeve skupine.
Kaj menite o ideji, ki jo predlaga ministrstvo, da bi na področju NVO v kulturi ustanovili posebno agencijo za umetnost?
Agencija sama po sebi mogoče ni slaba rešitev. Ali je dobra, pa tudi nihče ne ve, saj ni bilo opravljene nobene prave analize. Predlog iz delovnega gradiva, ki predlaga ustanovitev agencije po zgledu Agencije za knjigo in Agencije za film je rokohitrska in spekulativna, saj bi agencija za umetnost morala biti strukturirana in organizirana povsem drugače (da ne rečem, da sta obe omenjeni agenciji slaba zgleda in primera slabih praks).
Tako pričakujemo, da bodo predlagatelji agencije ponudili študijo, ki bo prepričljivo predstavila prednosti agencijskega organiziranja produkcije umetnosti, in hkrati omogočala, da se polje umetnosti razvija skladno z možnostmi, ne pa da je od vseh pozabljen institut za getoiziranje neprilagojenih subjektov.
Kaj menite o predlogu ministrstva, da Kulturniško zbornico Slovenije spremeni v poklicno zbornico?
Glede na to, da je predlog organiziranja v zbornično delovanje po zgledu zdravnikov in odvetnikov, je ta predlog obsojen na neuspeh, saj obe omenjeni zbornici izhajata iz deontološkega kodeksa specifičnih poklicev. Umetnost nima svojega poklicnega kodeksa in ga tudi ne more imeti, saj je umetniško ustvarjanje neprestano podvrženo spreminjanju in transgresijam, ki jih je nemogoče regulirati s poklicnim kodeksom. Kot pravilno ugotavljajo avtorji izhodišč novega kulturnega modela, kulturniška zbornica ni izpolnila pričakovanj, in je potrebno premisliti njeno smiselnost. Moje mnenje je, da je potrebno to ugotovitev vzeti zares in kulturniško zbornico, ki je bila namenjena predvsem samoreguliranju stroke ukiniti, ter jo nadomestiti z inštitutom, ki bo skrbel za stroko. Ta inštitut bi s spremljanjem produkcij, evalviranjem, analizami in raziskavami ustvarjal ugotovitve, s katerimi bo mogoč argumentiran diskurz znotraj stroke in stroke s politiko. Le argumentiran dialog lahko pripelje mimo modrovanj, lobiranj, elit in ljubljencev do ugotovitev, ki omogočajo razvoj celotnega področja.
Kaj bi moralo na področju NVO v kulturi biti v novem kulturnem modelu, da se uredi stanje?
Zagotovo mora biti NVO v novem modelu prepoznan kot javnemu sektorju enakopraven del umetniške in kulturne produkcije.
Zato mora nov pristop v kulturni politiki omogočiti NVO in samozaposlenim stabilno financiranje, ki se dviguje in niža premosorazmerno z nihanjem v javnem sektorju. Seveda niso vsi NVO enaki niti po velikosti, niti po organiziranosti, niti po ambicijah. Zato je potrebno osvojiti razlike, ki nas vzpostavljajo in poiskati mesto v kulturno-umetniškem ekosistemu, v katerem se soomogočamo ne glede na pravno-formalno obliko, temveč iščemo poti drug do drugega po vsebinskih prispevkih, razvojnih premikih in publikah.
Na tem mestu je premalo prostora za vse detajle, o katerih je govora v dialogu med NVO in ministrstvom, zato vabim, da si zainteresirani poiščejo stališča v spletnem arhivu Asociacije, kjer so sledi in praske skoraj dvajsetletnih naporov za vzpostavitev boljših pogojev za delovanje NVO in samozaposlenih umetnikov.
Kako gledate na nove rešitve glede samozaposlenih v novem modelu?
To kar je spisano v izhodiščih, je vredno zgražanja in absolutne zavrnitve.
Le kako je mogoče, da se ljudje na ministrstvu lotevajo spreminjanja kulturnega modela na še večjem izčrpavanju tistih, ki so že tako ali tako najbolj ogroženi?
To sem gospodu ministru tudi prenesel in vroče upam, da bodo te kalkulacije in špekulacije opuščene. Prav tako sem ga pozval, da pravico do prispevka posodobijo v duhu prilagajanja kariernim perspektivam, saj niso vsi umetniki ves čas svoje kariere enako odvisni. Pravico do plačila prispevkov ne vidim kot trpko breme proračuna, temveč kot inštrument, s katerim umetnikom omogočimo osnovne življenjske pogoje v posodobljeni obliki. Kot takšnega ga vidim kot spodbujevalni ukrep za razvoj umetniške kariere.
Glede na to, da ste bili ponovno imenovani v delovno skupino za trajni dialog z NVO v kulturi, ki bo v kratkem ponovno začela z delovanjem, nas zanima, v čem vidite prednost tega instituta? Zakaj je pomemben?
Ta skupina je pomembna zato, da se vrši redni dialog z ministrstvom. V nasprotju s tem potekajo različna neformalna dogovarjanja med posamezniki, ki niso nič drugega kot kravje kupčije, s katerimi si posamezniki skušajo zagotoviti parcialne privilegije. Kljub temu, da je pestra sestava predstavnikov NVO na tej skupini neredko hendikep, ki otežuje dogovarjanje, pa je sam inštitut delovne skupine edina legalna in legitimna oblika boja za izboljšanje pogojev za ustvarjanje umetnosti.
Kakšni so sicer ključni izzivi NVO, iz katere prihajate? Kakšni so vaši načrti v tem letu?
Ključni izzivi za NVO so zagotovo strukturirani okoli dokončne prepoznanosti in vključenosti v nov kulturno-politični model. Če bomo skupaj to dosegli, bomo lahko verižno premikali tudi druge, manjše, vendar enako pomembne ukrepe za izboljšanje delovanja.
Mojih izzivov znotraj Kapelice je več, in težko bi rekel, kateri je ključni, saj eden drugega podpirajo. Vsekakor je ena od prioritet, s katero se ukvarjam sedaj, prehod v drugo produkcijsko merilo. To je vzpostavitev sistema financiranja, regionalnega in evropskega povezovanja ter sokreiranje politik, ki bodo vzpostavile pogoje sodobne raziskovalne umetniške prakse v družbi, ki se ji vsled brezkompromisne tehnologizacije dnevno manjša prostor avtonomije. V taki družbi se vloga tradicionalne umetnosti utrjuje v meščanskih razvedrilnih programih ali pa v romantični estetiki odsotnosti, medtem ko se sodobna raziskovalna umetnost spopada z biopolitičnimi ukrepi globalnega kapitala, ki mu je duh znanstvene in tehnološke invencije ravnokar ušel iz steklenice.