Za nedavno prilogo Objektiv časnika Dnevnik smo v društvu odgovarjali na vprašanja glede vpliva politike na kulturo in umetnost ter statusu samostojnih delavcev v kulturi. Dotaknili smo se vprašanja objektivnosti in neodvisnosti pri postopkih podeljevanja pravic ter razlikami med pravnimi normami in konkretno prakso, s katero se srečujemo. Članek Umetnost preživetja v slovenski kulturi lahko preberete na povezavi: https://www.dnevnik.si/objektiv/umetnost-prezivetja-v-slovenski-kulturi-2802135/
Ker članek vsebuje pregleden zbir stališč različnih deležnikov iz polja kulture, tudi del odgovorov našega društva, stališča, ki smo jih zanj prispevali, objavljamo v celoti.
- Po vaših izkušnjah, koliko se politični vpliv posamezne vlade dejansko pozna pri odločanju, komu bodo status podelili?
Postopek podeljevanja statusa samostojnega delavca v kulturi je v slovenskem pravnem okviru zasnovan kot strokovno podprt upravni postopek. V skladu z zakonodajo odločitev formalno sprejme minister kot pristojni upravni organ, pri tem pa se opira na mnenja strokovnih komisij, ki delujejo kot posvetovalna telesa in so sestavljena iz strokovnjakov s posameznih umetniških in kulturnih področij. Takšna ureditev vzpostavlja model, ki naj bi v idealnih pogojih zagotavljal ravnotežje med strokovno presojo in upravno odgovornostjo ter v zamejeval neposreden dnevno-politični vpliv na posamezne odločitve o vpisu v razvid, kar je že podelitev statusa, ter o podelitvi pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, kar je z vpisom v razvid najpogosteje povezana statusna odločitev, ki ima finančne posledice za državo in tako predstavlja večje tveganje za možnost neutemeljenega, nesorazmernega, celo nezakonitega političnega ali upravnega vplivanja.
Sistem torej formalno temelji na strokovnih kriterijih in institucionaliziranih postopkih, ki naj bi zagotavljali enako obravnavo vlagateljev. V praksi pa je razmerje med strokovnim in političnim elementom bolj kompleksnoV Asociaciji že od začetkov delovanja na podlagi primerov, ki jih obravnavamo, beležimo odločitve, pri katerih obstajajo utemeljeni indici, da bi lahko bile sprejete na podlagi politične presoje; med njimi so tudi takšne, ki se v sodnih postopkih izkažejo za nezakonite. Sistematičnih dokazov o neposrednem političnem odločanju v posameznih postopkih podeljevanja statusa pa nimamo. Če obrazložimo, že primeri, s katerimi se kulturni delavci obrnejo k nam po pomoč, so navadno vezani predvsem na zavrnitev pravice do plačila do plačila prispevkov iz državnega proračuna. Tako ob tem, da ne sodelujemo v procesih, kot se odvijajo v kabinetu in prostorih ministrstva, že v sami osnovi nimamo uvida, ali bi minister kot predstavnik vlade onkraj zakonskih pristojnosti kdaj neposredno vplival ali poskušal vplivati na vpis v razvid in podelitev pravice na način, ki bi bil v škodo ali korist vlagatelja. Tudi sicer na motivacijo za zavrnitev lahko do določene mere sklepamo predvsem iz aktov, izdanih v postopkih, to je strokovnih utemeljitev, ki jih vsebujejo in načina vodenja samega postopka njihove izdaje tako proceduralno kot na ravni razumevanja vloge in razmerja med prvenstveno strokovnimi komisijami in ministrom, pa tudi pooblaščenih in vpletenih uradnih oseb ministrstva. Konkretno se na primer iz postopkov mestoma vidi, ali mnenje strokovne komisije minister vrednoti kot zavezujoče in na njegovi podlagi izda odločbo, ki v utemeljitvi sledi oceni komisije, ali pa meni, da zakonsko obvezo posvetovanja in odločitve, utemeljene na podlagi ocene strokovne komisije, izpolni že tako, da se sicer na odločitev referira, a sprejme nato vsebinsko drugačno odločitev. Da je minister zavrnil podelitev pravice za vlagatelje, čeravno je komisija podala mnenje, da se jim pravica podeli, smo bili npr. priča izraziteje v zadnjem mandatu ministra Vaska Simonitija.
Politični vpliv pa se pogosteje in izraziteje kaže posredno in strukturno, in sicer zlasti na ravni oblikovanja zakonskih in podzakonskih kriterijev, opredelitve “javnega interesa v kulturi”, pri imenovanju članov strokovnih komisij in vodstev javnih institucij ter na ravni širših kulturnopolitičnih prioritet posameznih vlad, ki vplivajo na interpretacijski okvir odločanja. Zato sistema že v osnovi ni mogoče razumeti kot politično nevtralnega, temveč kot institucionalno strukturiranega znotraj vsakokratnega kulturnopolitičnega okvira. Politični vpliv se tako redkeje izraža kot neposreden poseg v posamezno odločitev, pogosteje pa kot vpliv na pravila, kriterije in institucionalne pogoje, znotraj katerih strokovne komisije delujejo in s tem nadalje, kako razumejo in udejanjajo svojo vlogo in avtonomijo, tudi ali de facto delujejo kot podaljšek vladne volje.
Pomemben vidik pri razumevanju tega sistema je tudi razkorak med formalno pravno strukturo in izkušnjo akterjev v polju. Čeprav so postopki normativno določeni in strokovno utemeljeni, v kulturnem sektorju pogosto obstaja percepcija nepredvidljivosti kriterijev ter nihanja med obdobji strožjih in bolj odprtih interpretacij, pa tudi nezadostne utemeljenosti ali strokovnosti odločitev, ki se kot taka včasih potrdi tudi na sodišču. Ta percepcija sama po sebi vpliva na zaupanje v sistem, ne glede na to, ali gre v posameznih primerih za dejanske spremembe prakse ali za njihovo zaznavo. Percepcijo in s tem nezaupanje lahko še dodatno poglablja v strateških dokumentih in javnosti izpričan odnos do posameznikov in posameznic, ki status imajo, in do skupine samostojnih delavcev v kulturi kot celote. Prizadevanja, da se kulturne delavke in delavce prikazuje kot »nedelavce«, privilegirance, socialno kategorijo, aktiviste ali tradicionaliste, lahko prečijo politične barve. Prav tako so v sistem in širšo družbeno zavest pogosto strukturno vpisane ideološko utemeljene vrednostne sodbe o posameznih področjih in oblikah umetniškega ter kulturnega delovanja, pa tudi predsodki glede organizacijskega okolja, v katerem to delo nastaja. Takšne predstave pomembno vplivajo na razumevanje javnega interesa v kulturi in posledično na prepričanja o legitimnosti ter ustreznosti različnih načinov financiranja kulturnega dela. Ministrica Asta Vrečko je na tem področju uveljavila več pozitivnih premikov, zlasti pri razumevanju položaja in vloge samostojnih delavcev ter nevladnih organizacij v kulturi, s čimer postopoma presegamo tradicionalno hierarhično vrednotenje kulture glede na to, ali nastaja v javnih zavodih, profesionalnem, ljubiteljskem nevladnem okolju ali samostojno. Tudi v ureditvi, ki je nastala v njenem mandatu, pa kljub pomembnem pripoznanju sodobnih oblik glasbenega ustvarjalnega in poustvarjalnega dela v glasbi na primer še vedno lahko zaznavamo ostanke tradicionalnih hierarhij med klasično, jazzovsko, ljudsko, alternativno, klubsko in popularno glasbo.
V Asociaciji se pri tem zavedamo, da popolna depolitizacija tovrstnih sistemov v praksi ni dosegljiva, odsotnost kulturnopolitičnega okvira pa tudi zgodovinsko izkazano pomeni slabše in bolj arbitrarno odločanje v kulturi, zato bi bila nepremišljena depolitizacija lahko celo problematična. Zagovarjamo pa dosledno, da je treba političen vpliv na odločitve v kulturi v največji možni meri zamejiti ter stremeti k ureditvi in ukrepom, ki krepijo strokovnost, avtonomnost ter transparentnosti odločanja v kulturi in oblikovanja vizije njenega razvoja. Razlike v interpretaciji ureditve in prioritet so namreč skozi različna politična obdobja zaznavne, kar priča o vplivu političnih ciklov na delovanje sistema.
Predvsem pa je na tej točki ključno, da politika zagotavlja stabilnost sistema. Kulturni sektor je na številne pozitivne premike čakal dve desetletji, zato je prav, da v državi, kjer tako leve kot desne politične opcije poudarjajo pomen kulture in umetnosti, oblast zagotovi pogoje, v katerih lahko delavke in delavci v kulturi ter umetnosti svoje delo nadaljujejo brez novih radikalnih posegov v sistem.
- Se je v določenih obdobjih povečalo število zavrnitev ali odvzemov statusa? Kako si to razlagate?
Obstajajo obdobja, ko deležniki poročajo o strožji uporabi kriterijev ali o večjem številu zavrnitev, vendar teh sprememb v društvu ne dokumentiramo sistematično na način, ki bi nam omogočal natančno primerjavo med obdobji. Kadar do takih obdobij pride, zaznavamo, da so običajno povezana z enim ali več od treh dejavnikov, in sicer s prilagoditvami meril ocenjevanja ali strokovne interpretacije »izjemnega kulturnega prispevka«, s fiskalnimi zamejitvami, ki vplivajo na obseg državne podpore, pa naj gre za proračun Ministrstva za kulturo na splošno ali realizacijo načrtovane porabe proračunskih sredstev, ali pa z administrativnim zaostrovanjem oziroma prilagajanjem postopkov glede na politične in ideološke prioritete. Zavrnitev je tako več npr. ob koncu leta, ob spremembah ureditve, vezane so lahko na sestavo in delovanje posamičnih strokovnih komisij in njihovo delo, torej njihovo razumevanje ureditve in svoje vloge, tudi vrednotenje, kaj je ustvarjalno in kulturno delo in zakaj je izjemno, Odrazi pa se tudi lahko kulturnopolitično prepričanje, da je samostojnih delavcev »preveč«, da se pravice in status podeljujejo »neselektivno«, da postaja status »socialna kategorija«. To ni nujno rezultat vsakodnevne politične odločitve, ampak posledica širših političnih usmeritev, ki vplivajo na to, ali država kulturo razume kot socialno infrastrukturo ali kot elitni selekcijski sistem. Takrat so še posebej izpostavljeni mladi ustvarjalci, ki v sistem vstopajo, posamezniki, ki ustvarjajo v disciplinah ali poklicih, ki jih sistem po kakršnih koli vatlih že vrednoti kot manj visokokakovostne, prekomercialne, premalo specializirane, vidni posamezniki, ki so v ustvarjalnem in javnem življenju do oblasti kritični, ter starejši samostojni delavci v kulturi, ki v kulturi in umetnosti v pogojih prekarnosti ne morejo več delovati skladno z raztegljivo oblikovanimi pričakovanji glede kakovosti in obsega, ki predstavljajo izjemni prispevek.
Odvzemi podeljenega statusa ali aktivne pravice do plačila prispevkov iz socialnega proračuna so redkejši in so povezani predvsem s formalnimi spremembami upravičenosti (npr. preseganje dohodkovnih pragov ali prenehanje opravljanja dejavnosti, sprememba davčnega rezidenstva, upokojitev), beležimo pa vendarle tudi primere diskrecijskih političnih odločitev. Med odmevnejšimi je bil na sodišču dokazano protipraven primer izbrisa Zlatana Ćordića. Seveda moramo biti pozorni in pripravljeni na vse, a v splošnem zaenkrat še velja, da je spremembe bolj pogosto bolje razumeti kot politično-upravljavske cikle, in ne vedno kot neposredno politično ciljanje posameznikov. Je pa slednje kar hitro lahko (tudi zgodovinsko) izpričana realnost, na katero moramo biti pripravljeni.
- Kako pogosto se ustvarjalci na vas obračajo zaradi občutka politično motivirane zavrnitve statusa?
Ni redko, da ustvarjalci in kulturni delavci, zlasti v visoko konkurenčnih ali ideološko občutljivih področjih in kritičnih praksah, negativne odločitve interpretirajo kot politično ali – vezano predvsem na sestavo strokovnih komisij – tudi osebno pogojene. To je še posebej prisotno v kontekstih, kjer posamezniki svojo profesionalno identiteto močno vežejo na javno priznanje. Poudariti gre še enkrat, da je sektor majhen in visoko konkurenčen ter da je pretočnost v njem skupaj s priložnostmi zamejena. Z institucionalnega vidika pa se po naši oceni večina sporov nanaša na interpretacijo kriterijev, ki so lahko nejasni ali preširoki; vrednotenje umetniške ali strokovne odličnosti, ki je lahko izrazito subjektivno, diskrecija interpretacije strokovnih komisij pa visoka; odsotnost jasnih in doslednih obrazložitev odločitev, ter dokazovanje dela. Izrecne trditve o politični motivaciji so v formalnih pritožbenih postopkih v samih začetih takih postopkov razmeroma redke. Posameznikom in posameznicam je namreč včasih izrazito težko javno ali formalno odpreti problem sistemske diskriminacije na politični, ideološki, spolni, nacionalni in drugih osnovah. Pri tem pogosto tudi ne dostopajo do ustreznih sredstev in podpore, ki bi jih opolnomočili pri formalnem oporekanju odločitev na takih in drugih osnovah. Tišina, ki je posledica občutkov ali dejanske nemoči, sistemsko šibkega položaja, izstop iz katerega lahko rezultira tudi v kaznovanju, samocenzuri, izgubi priložnosti in podobno, je prepogosta odločitev. Izjeme vseenoobstajajo, med drugim tudi, ker in kadar jih lahko pri tem strokovno in pravno podpremo v našem društvu in se nam zdi pomembno, da se kulturni delavci in delavke zavedajo, da se po podporo k nam lahko vselej obrnejo.
Ocene, da so odločitve politično ali osebno pogojene so pogostejše v neformalnem diskurzu znotraj sektorja, mestoma tudi v javnosti. Vseeno je razkorak med formalnimi institucionalnimi obrazložitvami in zaznano pravičnostjo oziroma izkušnjo vlagateljev dobro izpričan in ponavljajoč se problem kulturne politike, ki ni zgolj komunikacijski, ampak problem legitimnosti sistema. V Asociaciji zagovarjamo, da mora država sprejeti ukrepe, ki bodo jasen izkaz razumevanja, da položaj ni izziv le na ravni proceduralne pravičnosti, temveč bodo aktivni koraki v smeri okrepitve transparentnosti in razumljivosti odločanja, ter s tem pravne varnosti, zaščite in zastopništva ustvarjalcev in ustvarjalk.
- Kako bi lahko po vašem mnenju učinkovito zmanjšali možnosti političnega vpliva na podeljevanje statusov in katere sistemske spremembe bi bile v tem trenutku nujne?
V Asociaciji menimo, da je vselej in brez odlašanja potrebno zasledovati različne načine, ki lahko učinkovito zamejijo možnosti političnega vplivanja na odločanje v kulturi in umetnosti kot celoti, tudi ko gre za podeljevanje statusa samostojnega delavca v kulturi in pridruženih pravic. Takšno zmanjševanje možnosti političnega vpliva pa zahteva krepitev institucionalne avtonomije, zasledovanje predvidljive, uravnotežene, konceptualno skladne in tudi upravljalsko opolnomočene strokovne odličnosti. Zahteva tudi krepitev (samo)zavedanja, kaj vse naj strokovna odličnost, ki je predpogoj za kakovostno vrednotenje, pomeni in večjo procesno transparentnost.
Med možnimi in potrebnimi ukrepi vidimo zavezo in ukrepe za dodatno, ne zgolj deklarativno depolitizacijo imenovanja strokovnih komisij, med drugim z uvedbo javnih in transparentnih postopkov njihovega imenovanja, ki ob ministrovi potrditvi pred imenovanjem zahtevajo objavo javnega poziva in transparentne postopke potrjevanja strokovne javnosti, daljše mandate najmanj polovice članov komisij, da se zmanjša vpliv političnih ciklov, nadrobnejše obrazložitve ocen z javno objavo bolj podrobnih in standardiziranih obrazložitev ocen ob sočasnem varovanju osebnih podatkov, dodatno standardizacijo meril ocenjevanja za zmanjšanje interpretativnih razlik in krepitev pritožbenih mehanizmov z neodvisnimi revizijskimi telesi, npr. z uvedbo dodatne začasne komisije, ki na drugi stopnji presoja ugovore prosilcev že na ravni ministrstva. Poleg tega so med ključnimi dejavniki stabilnost sistema, strateškega okvira ter kulturno-politične vizije razvojaa Pogoste spremembe politik povečujejo občutek politizacije, tudi kadar to ni namen. V Asociaciji menimo, da bi bilo treba takšne rešitve oblikovati na podlagi širokega konsenza, ob upoštevanju enakopravnosti vseh deležnikov kot nosilcev in izvajalcev javnega interesa v kulturi, hkrati pa tudi na način, ki bi v teh postopkih uravnotežil njihov sicer sistemsko neenakopraven položaj. Dolgoročno stabilen okvir, ki ne sloni na političnih razlikah, temveč skrbi za uravnotežen razvoj vseh, bi zmanjšal to občutljivost.
- Ali bi bilo treba status samozaposlenega v kulturi redefinirati?
Status samostojnega delavca v kulturi je sistemsko potreben in pomemben mehanizem, saj priznava specifičnost kulturnega dela in dejstvo, da velik del kulturne produkcije na trgu težko preživi brez javne podpore. Niti preživetja na trgu ne bi primarno smel zasledovati, saj njegova vrednost ni v možni dobičkonosnosti, temveč v načinih, kako učinkuje, utrjuje in preoblikuje našo družbo. To pa ne pomeni, da je kulturno delo manj relevantno — nasprotno. Gre za poklicno delo, ki ustvarja pomembne družbene, izobraževalne, simbolne in demokratične učinke, zato ga ni smiselno obravnavati kot privilegij, temveč kot del javnega interesa in esencialne družbene infrastrukture.
V zadnjih letih je na področju ureditve samostojnih delavcev v kulturi prišlo do pomembnih premikov, zlasti v smeri večjega prepoznavanja njihovega položaja in pomena ter zamejevanja negativnih posledic prekarne narave kulturnega dela, vključno z vprašanji socialne varnosti in pravičnejšega vrednotenja dela kulturnih delavcev in ustvarjalcev. Kljub temu ostaja eden ključnih problemov dejstvo, da trenutni sistem pogosto še naprej reproducira negotovost, značilno za prekarno delo, namesto da bi jo dolgoročno zmanjševal. Obstoječa ureditev je namreč zgodovinsko nastala kot hibrid med priznavanjem umetniške oziroma strokovne odličnosti, zagotavljanjem določene ravni socialne varnosti, ter upravljanjem specifičnega segmenta kulturnega trga dela. Te funkcije pa so danes pogosto v medsebojni napetosti. Sistem po eni strani deluje kot mehanizem simbolnega priznanja in selekcije, po drugi pa naj bi zagotavljal socialno zaščito ljudem, ki opravljajo kulturno delo v izrazito nestabilnih ekonomskih pogojih. Ključno vprašanje zato ostaja, ali naj status še naprej predvsem potrjuje umetniško odličnost ali pa naj deluje kot širši delovnopravni okvir kulturnega dela kot takega. Trenutno sistem poskuša združevati obe funkciji, kar ustvarja nejasnosti v kriterijih, pričakovanjih in sami funkciji statusa. Dodatni izziv je, da sodobna kulturna produkcija vse manj ustreza tradicionalni predstavi individualnega umetniškega ustvarjalca. Kulturno delo je danes razdrobljeno, projektno, pogosto kolektivno in vključuje številne hibridne vloge — od produkcije, tehnične podpore in kuratorstva do izobraževalnega in organizacijskega dela. Preči tudi discipline in se oddaljuje od razločevanja po posameznih umetniških področjih. Obstoječi sistem teh realnosti v veliki meri še vedno ne zajame ustrezno, obenem pa pogosto ustvarja neutemeljene hierarhije med (priznanimi) ustvarjalci in drugimi oblikami kulturnega dela.
Zato ostaja pomembna naloga vseh prihodnjih kulturnih reform nadaljnje zamejevanje prekarnosti v kulturi. To vključuje krepitev socialnih pravic, večjo podporo v času bolezni, vključno s kritjem bolniške odsotnosti od tretjega dne dalje, razvoj stabilnejših in bolj odzivnih kariernih modelov ter možnosti kariernih prehodov, širitev spodbud za zaposlovanje znotraj sektorja in med sektorji ter druge ukrepe, ki bi kulturnim delavkam in delavcem zagotavljali večjo ekonomsko in socialno varnost. V Asociaciji ob tem menimo, da mora status s priznano pravico ostati mehanizem za prepoznavanje strokovnega in javno relevantnega kulturnega dela. Hkrati pa priznavanje umetniške in kulturne odličnosti ne sme izostati, temveč zahteva posebne podporne in simbolne mehanizme, kot so nagrade, priznanja ter tudi posebne oblike socialne varnosti za izjemne dosežke — ne le na področju umetnosti v ožjem smislu, temveč kulturne produkcije nasploh.
Neodvisna kultura – tako poklicne kot ljubiteljske nevladne organizacije in samostojni delavci v kulturi – namreč ne predstavljajo odstopanja od javnega interesa, temveč pomemben korektiv tako pretirani centralizaciji države kot popolni podreditvi kulture tržni logiki. Prav v teh okoljih pogosto nastajajo lokalno vpete, jezikovno in kulturno specifične prakse, ki jih trg sam težko ohranja, velike institucije pa jih ne morejo v celoti zajeti. Stabilen in pluralen kulturni prostor pa je mogoče graditi le dolgoročno. Zato so nenadni ali ideološko motivirani posegi v financiranje oziroma organizacijo kulturnega sektorja problematični ne glede na politično opcijo, ki jih izvaja. Če družba kulturo razume kot javno dobro in del svoje zgodovinske kontinuitete, mora ustvariti pogoje, v katerih lahko različni nosilci kulture — javni, nevladni in samozaposleni — delujejo stabilno, avtonomno in predvidljivo.