Ministrstvo za kulturo je z novelacijo Zakona o javnem interesu za kulturo naslovilo dobro izpričano problematiko samostojnih delavcev in delavk v kulturi ter tudi na osnovi dolgotrajnih zagovorniških prizadevanj Asociacije vzpostavilo nedvoumno podlago za sklepanje večpartitnih pogodb pri projektih, ki jih sofinancira Ministrstvo za kulturo. Gre za pomembno zakonsko rešitev, ki lahko bistveno vpliva na finančni in delovni položaj prijavitelja, kadar je ta npr. samostojni delavec ali delavka v kulturi.
Kaj je večpartitna ali večstranska pogodba?
Večpartitna pogodba je pogodbeni dogovor, ki ga hkrati skleneta več kot dve pogodbeni stranki, pri čemer vsi podpisniki v pogodbi uredijo medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti. Takšna oblika se pogosto uporablja pri projektih, kjer sodeluje več partnerjev, na primer financer, vodilni izvajalec in sodelujoče oz. partnerske organizacije. V pogodbi se jasno razdelijo naloge, financiranje in odgovornosti vseh partnerjev v okviru enotnega pravnega razmerja, za kar pa morajo biti razmerja med vsemi vpletenimi dobro usklajena, saj spremembe praviloma terjajo soglasje vseh podpisnikov.
Kaj prinaša sprememba ZUJIK?
S spremembo ZUJIK, natančneje v drugem odstavku 93. člena zakona, je Ministrstvo za kulturo vzpostavilo nedvoumno podlago za sklepanje večstranskih pogodb v kulturi. V primeru izbora na razpisih ministrstva je tako zdaj mogoče skleniti pogodbo med več partnerji, in sicer prijaviteljem (npr. samostojnim delavcem v kulturi), produkcijskim partnerjem (npr. nevladno organizacijo) in sofinancerjem (npr. Ministrstvom za kulturo).
Zakon z uveljavitvijo možnosti za sklenitev večstranske pogodbe namreč omogoča, da – kadar razpis to predvideva – se v projekt formalno vključi organizacija, ki prevzame del produkcijskih nalog.
Zakaj je to pomembno za samostojne delavce v kulturi?
Četudi so bili pozivi k omogočanju večstranskih pogodb v kulturi že pred uveljavitvijo spremembe pogosti, saj gre za uveljavljeno poslovno prakso, so samostojni delavci v preteklosti prepogosto ugotavljali, da jim ministrstvo sklepanja takih pogodb ne omogoča.
To je vse prepogosto zaviralo motivacijo samostojnih delavcev v kulturi, da na razpisih Ministrstva za kulturo sodelujejo s zahtevnejšimi produkcijami, ki vključujejo npr. več sodelavcev in so stroškovno izdatnejše. Samostojni delavec kot prijavitelj je namreč na svoj račun kot podprti vlagatelj prejel celotna sredstva sofinanciranja za produkcijo, kar je pomenilo, da so se ta v celoti tudi štela v njegov prihodek in s tem cenzus. Torej tudi del, ki je bil namenjen recimo honorarjem drugih sodelavcev, najemom prostorov, stroškom storitev in materiala.
To je med drugim lahko pomenilo, da je tak posameznik presegel cenzus ter izgubil pravico do plačila prispevkov iz državnega proračuna ter imel višjo dohodninsko obveznost.
S podlago za vključitev produkcijskega partnerja v pogodbo pri Ministrstvu za kulturo pa lahko samostojni delavec v kulturi zdaj sofinancerju predlaga, da mu nakaže npr. zgolj honorar za njegovo ustvarjalno delo, kar najbolj odraža njegov osebni prihodek, preostala sredstva in s tem odgovornost za njihovo upravičeno rabo ter realizacijo projekta pa prejme produkcijski partner.
Kdo je lahko produkcijski partner?
V Javnem razpisu za izbor dvoletnih kulturnih projektov, ki jih bo na področju uprizoritvenih umetnosti sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo z oznako JPR-UPR-AO-2024-2025 smo npr. opazili sledečo opredelitev produkcijskega partnerja:
“Produkcijski partner je nevladna kulturna organizacija, ki na željo prijavitelja in v dogovoru z njim omogoča izvajanje projekta s produkcijsko podporo in okoljem za izvedbo avtorskega opusa prijavitelja ter na željo prijavitelja in v dogovoru z njim v imenu prijavitelja opravlja produkcijske naloge, kot so na primer organizacijske dejavnosti, administracija, priprava dokumentacije, izplačila v projekt vključenim izvajalcem, promocija. Produkcijski partner je konzorcijski partner prijavitelja. Na predlog prijavitelja bo za projekte, sprejete v sofinanciranje, lahko sklenjena večpartitna pogodba med prijaviteljem, produkcijskim partnerjem in sofinancerjem, v kateri bodo natančno opredeljena tudi izvedbena in finančna razmerja v okviru realizacije projekta. Produkcijski partner je lahko tudi koproducent ali soorganizator projekta.”
V Asociaciji pri tem menimo, da iz opredelitve ni mogoče zaključiti, da produkcijskih partnerjev v projektu ne more biti več. Ali drugače: konzorcijsko partnerstvo več kot treh strani ni izrecno prepovedano.
Kako vzpostaviti sodelovanje?
Že v postopku prijave ali če ste prejeli sredstva, priporočamo naslednje korake:
KORAK 1: Dogovor s partnerjem
Stopite v stik z nevladno organizacijo, kjer se bo recimo projekt izvajal, in preverite, ali so pripravljeni vstopiti kot produkcijski partner.
KORAK 2: Jasna razdelitev nalog in sredstev
Skupaj natančno določite, katere naloge prevzame kdo, kako se razdelijo sredstva (npr. honorar avtorja vs. produkcijski stroški).
KORAK 3: Notranji dogovor ali pogodba
Razmerja med vami in partnerjem zapišite v dogovor ali pogodbo.
KORAK 4: Predlog ministrstvu
V pripravi prijave ali pred podpisom pogodbe z Ministrstvom za kulturo predlagajte vključitev produkcijskega partnerja, sklenitev večpartitne pogodbe, razdelitev sredstev med partnerje.
Ali mora vlagatelj produkcijskega partnerja in razrez sredstev opredeliti že v prijavi?
Da mora samostojni delavec v kulturi produkcijskega partnerja, kadar ta obstaja opredeliti že v fazi prijave, v primeru projektnega razpisa z oznako JPR-UPR-AO-2024-2025 npr. jasno določa pogoj št. 6, ki pravi »Prijavitelj v primeru sodelovanja s produkcijskim partnerjem podaja obojestransko podpisan konzorcijski dogovor /…/ v katerem so opredeljene dejavnosti produkcijskega partnerja ter finančna razmerja/…/.”
To pomeni, da načeloma vključitve produkcijskega partnerja ne gre jemati kot naknadno formalnost, temveč kot del prijave.
In vendar v društvu menimo, da ni razloga, da samostojni delavec v kulturi, ki produkcijskega partnerja ob oddaji prijave morebiti še ni opredelil ali imel, ob pridobitvi financiranja Ministrstvu ne bi predlagal sklenitve večpartitne pogodbe. 8. točka z naslovom Uporaba meril in določitev višine sofinanciranja vzorčnega primera projektnega razpisa z oznako JPR-UPR-AO-2024-2025 je namreč zapisana na način, da kasnejši predlog za sklenitev večpartitne pogodbe lahko tudi dopušča, saj pravi:
»Na predlog prijavitelja bo lahko sklenjena večpartitna pogodba med konzorcijem izvajalcev projekta (prijaviteljem in produkcijskim partnerjem) in sofinancerjem.«
Opozarjamo, da sta na koncu koncev pomembna tako in predvsem natančno branje razpisne dokumentacije kot vzpostavitev smiselne in zdravorazumske prakse, ki je v korist vlagateljem in ne predstavlja prevelikega administrativnega bremena za sofinancerje.