Asociacija v svojem rednem glasilu Kulturosfera vsak mesec daje prostor razmišljanju dolgoletnim ustvarjalkam in ustvarjalcem umetnosti in kulturne politike. Njihova osebna mnenja in stališča so za nas dragocena, ker osvetljujejo tako polje kulturne politike, kot naše lastno delovanje.
V organizaciji ostajamo zavezani dialogu in horizontalni demokraciji. Za razliko od naših dolgoletnih izkušenj z različnimi sestavami ministrstva za kulturo, ki naše konstruktivne kritike pogosto razumejo kot napad, se zavedamo, da nas različna mnenja, tudi in predvsem tista kritična, bogatijo in delajo boljše. Tokratno kolumno je napisal dolgoletni član Asociacije in mariborski producent, ki že nekaj let deluje v javnem sektorju v kulturi, Marko Brumen.
Komú narpred veselo
zdravljico, bratje! čmo zapét’! NIKOMUR.
Sploh mi ni več do petja, vesele zdravljice pa sploh ne. Ne vem, kaj bi pametnega o kulturi sploh lahko še povedal. Toliko zanimivih projektov in strokovnih tem je, ampak…. Kdo se sploh še ima čas in voljo ukvarjati z vsebino, če pa od nje ni koristi, saj prej ali slej pristanejo v breznih, luknjah in razpokah, ki jim nekateri pravijo »kulturna politika«.
Verjetno bi moral najti kak ključni kulturno-politični izziv in zanj ponuditi bistro analizo, in še bistrejši predlog reševanja, če že ne rešitve. A o čem glede kulturne politike še sploh lahko govorim, da ne bi bilo ali že skoraj banalno prepričevanje nas, prepričanih, ali pa zgolj še eno kričanje v veter tistim, ki ne vidijo in slišijo, ker pač nočejo ali preprosto ne zmorejo razumeti? In vse bi bilo prav, nekateri bi prikimavali, drugi se posmihali, spremenilo pa bi se….? Nič.
A čmo zapeti kako o meni ljubih festivalih in absurdnosti njihovega financiranja in razumevanja učinkov? Nah, saj razen nekaj infografik na Culture.si nimamo niti ene celovite analize o njih, v kulturni turizem pa jih umeščamo na silo, povprek, kot nebodigatreba.
A čmo raje vreči še kakšne številke na mizo in govoriti o decentralizaciji in idealu izenačene dostopnosti do kulturnih dobrin? Nah, je Andrej Srakar že zdavnaj naredil začetno analizo, a kulturne politike vendar ne gre ravnati po dejstvih, mar ne?
A čmo raje analizirati kakšno – samo na papirju obstoječo – lokalno strategijo kulture, njene posledice oziroma umanjkanje posledic, ter analizirati sistemske in lokalpatriotske vzroke, ki so pripeljali do tega nesmisla od strategije? Nah, še eno lajanje psa na karavano, ki je bolj fatamorgana oz. samo precej brezbrižen, zmeden trop kamel.
Ali pa o prekernem izgorevanju nevladnikov, ki ga niti nisem zaznal, dokler ga nisem začel opazovati z druge »strani« – s privilegirane pozicije javnega, na momente pa celo ustvarjalnega uradnika-producenta?
Ja, seveda, to bi bilo res »vzpodbudno«. Njet.
Ali pa kakšno o »medsektorskem povezovanju«, kjer tisti MGRT, ki se treplja po ramenih z MzK in si piše kulturno-turistične strategije…..v istih razpisih nevladnim (in javnim!) akterjem v kulturi onemogoča prijavljanje projektov z neumnimi formalizmi? (Ne, ukvarjanje z njihovimi nebistroumnimi nesmisli mi je vzelo pol leta veselja in zaplesnilo možganske celice. Žal sedaj popolnoma razumem radikalno potezo, ki jo je naredil Miha Turšič v primeru KSEVTa).
A bi o kulturi in njeni vlogi na jesenskih lokalnih volitvah – malo trkanja po prsih o pomenu in vlogi ter hkrati bitje zvona o spregledanosti in izpraznjenosti strankarskih programov, da o kandidatih sploh ne bi? Neh, lokalne volitve bodo prav tako prinesle nova/stara imena…sprememb pa verjetno bore malo.
A glej, kmalu bo vse drugače, kajti povolilna kombinatorika se izteka, retorika nadaljuje in kulturni resor je pravkar celo dobil Ime. Ime sicer mora še prestati predstavitev in potrditev, a je vsaj Ime in nato bomo imeli Ministra. Ali Ministrico. Ki bo, karšen_šna pač bo – tako ali tako je vprašanje, kaj je od njega/nje v resnici odvisno in ali ga bomo sploh lahko sodili po njegovih dejanjih.
S precejšnjo gotovostjo torej lahko pričakujemo, da se bo zagotovo nadaljevalo – vsaj doslej – neplodno in zelo utrudljivo, polno praznega dialogiziranja med Ministrstvom in nami, akterji. Tisto, ki bi naj zagotovilo, da so sistemske rešitve po meri nas, akterjev in ne po meri uradnikov. (Ne podcenjujem dosedanjega truda in naporov, ki so bili vloženi v doseženo – mislim pa, da se lahko strinjamo, da gre za velike in naporne bitke z relativno malo iztržka oz. generalnim vzdrževanjem statusa quo.)
Zato k poanti: če bo recimo tako, kot je bilo doslej – in pametno bi bilo biti pripravljen na to, mar ne – kaj bomo naredili mi? (In predvsem: zakaj nič?)
To je tisto zadnje veliko vprašanje, ki še vedno kroži in me preganja v glavi, že vse odkar (oziroma zaradi česar!) sem v Asociaciji aktivno (so)deloval…in tudi nehal sodelovati. In še vedno nimam pametnega odgovora: zakaj se tako zelo, kljub vsem argumentom in strukturiranim dialoškim procesom na koncu koncev vedno znova pustimo…. voziti levo in desno, zadovoljiti z drobtinami, polovičnimi ali še slabšimi rešitvami problemov, ki jih sploh ne bi smeli imeti? Mar še nismo nekaj trenutkov poprej na ves glas zatrjevali, kako fundamentalnega pomena je naše početje?
A kdo s(m?)o ta nedoločljivi »mi«, da ne bo nepotrebnega preštevanja krvničk?
Z »mi« najprej mislim kogarkoli, ki pripada ustvarjalni gmajni;[1] nevladni in javni, kulturci in prekerci, ustvarjalci in tisti vmes, ki ustvarjanje podpiramo, omogočamo, promoviramo, prezentiramo. Vsi »mi«, ki se vsak dan(!) srečujemo z absurdnimi odločitvami ministrstev in komisij, s samovoljnimi ali brezvoljnimi ali slabovoljnimi uradniki, s sistematičnimi nesistemskostmi. Ki točno in vedno vemo, kdo dela dobro, kdo dela slabo, znamo drug drugemu vedno povedati, ko ga biksa in kdo in zakaj je škodljivec. Z Imenom in Priimkom. In ki nato…nič. Ali skoraj nič, kar je skoraj slabše od nič. Ko pride kaka zadeva v javnost ali do novinarja, najprej izginejo imena in priimki,[2] nato pa še nekako tudi poanta zgodbe. »Da se ne bi izpostavljali«, živi in pusti živeti, cehovska solidarnost in ostale neumnosti. Ali pa, da ne bi padli kaki lastni stari grehi iz omar?
Zato trdim, da je stanje kulturne politike tako, kot smo si ga priborili. Ne glejte me grdo, prosim – ne trdim, da smo (si) sami krivi za tako klavrno in polovičarsko stanje profesionalne kulture, ter za jadranje od ene do druge prazne strategije in NPK-ja. Trdim pa, da bi lahko vse to, kar nas jezi in ovira, v resnici spremenili, če bi bilo samo malo bolj…angažirani. Složni, drzni in odločni.
Kajti argumenti za vlaganja v kulturo so solidni…(niso pa vedno vsi vsem v korist, jbg). Mar sami ne verjamemo vanje? Če bi si upali iti bolj do roba, uporabiti več ustvarjalnosti pri protestiranju, če ne bi pri vsakem revoltu delovali malo z rezervo, malo s figo v žepu in malo oportunistično – »ker nikoli ne veš«…?
Tega zavoženega kulturnega sistema ne bomo rešili (samo) s kadrovsko prenovo MzK (ma, bi tudi to bil velik in odločilen skok naprej), a do resne, celovite in korenite prenove krovnega zakona sploh nikoli ne bo prišlo, dokler….ne bomo razčistili sami pri sebi, kaj hočemo. In kdo smo. ČE sploh »smo«.
Smo sposobni NAJPREJ sami sebi nastaviti ogledalo, si pogledati v oči in …pljuniti? Preseči polovična kritikarstva, interna zavezništva, dobre osebne odnose z uradniki na Oddelkih in Ministrstvih, ki nam omogočajo borno, a vseeno preživetje? Nehati ponavljati vedno ista jamranja »več denarja« ob kulturnih praznikih in zahvalnih govorih za nagrade? Ugrizniti tudi v kislo jabolko fakti bruti analiz (da, številke, a ne samo in zgolj številke…zakaj se jih tako bojimo?)
Bomo zmožni prave cehovske solidarnosti, usklajene in nepopustljive, namesto tiste preračunljive računice »ne bom se v nikogar vtikal, vsak naj počne svoje delo, samo mene naj pustijo na miru«? Si bomo kdaj upali nehati recitirati kot pokvarjene plošče »knjiga je orožje,« in v roke vzeti malo bolj brecljevsko navdahnjeno macolo, tapisone, barve? Smo kdaj pripravljeni priznati, da ni vse, kar naredimo, zlato javnega interesa, predlagati pravičnejši sistem financiranja kulture – in ga tudi uveljaviti?
Kajti to me namreč bega; kulturni sektor in njegovi akterji velja/jo za najbolj ustvarjalnega in tudi praviloma najbolj reflektiranega. Še več, tudi konstruktivnost ni problem, zmožni s(m)o voditi in prispevati v »strukturiranih dialoških procesih z odločevalci«… Ampak ko bi bilo treba ustaviti preigravanja in izigravanja nas kot »dialoških partnerjev,« pa nekako…zmanjka volje, energije, zagona?! In se zadovoljimo z nekakšnimi parcialnimi rešitvami, ker pač…zakaj že?
OK, saj razumem – nismo mi zato tu, logično in normalno je, da se raje ukvarjamo s konkretno umetniško in kulturno produkcijo kot z nekimi brezupnimi boji z birokratskimi umi in njihovimi mlini. Ampak, če se ti – ali pa sosedom – leto za letom dogaja enako nagibanje in dialoško preigravanje ter leto za leto ugotavljaš, da se borimo za drobtine samo, da bi preživeli do naslednjega razpisnega cikla…a ne bi potem enkrat za spremembo ubrali drugačno taktiko?
In potem je tu še tisti ožji »mi«. Oziroma vi. Asociacija. Tista, ki je zrasla iz prostovoljne angažiranosti v profesionalno zagovorniško organizacijo iz preproste ugotovitve, da je hkratno ustvarjanje IN stalno bojevanje s političnimi in birokratskimi nesmisli pogubno za oboje na dolgi rok.
In spet: kako to, da se, kljub relativno dobri organiziranosti in reprezentiranosti kulturne gmajne v Asociaciji, na koncu koncev še vedno »zadovoljimo« z večno začasnimi rešitvami in krpanjem konca s koncem?
Je morda ravno naše razumevanje profesionalizacije – »zdaj je nekdo plačan za to, da se s tem ukvarja« odvzelo aktivistični in kreativni naboj našim stališčem in argumentom? Ali je to res naša, neodvisna profesionalna organizacija, katere strokovnim predlogom zaupamo – če pa se mora ravno tako kot njeno članstvo udinjati vsakokratnim neumnostim v pehanju za normalnim financiranjem za delovanje? In pri tem hočeš-nočeš pristajati na taisti pencilpušerski mokrocveteči vogonski besednjak tipa »opolnomočeno vključevanje in vodenje zagovorniških procesov na področju lokalnih kulturnih politik ter spodbujanje čezsektorskih in medpodročnih partnerstev pri naslavljanju sodobnih izzivov?« Pisanje izjav in protestnih izjav, nabiranje podpisov pod peticijami, maratoniziranje v dialoških skupinah….da, to je vse lepo in prav. Kaj pa so rezultati tega?
»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«
Torej? Bomo kdaj sposobni tega prvega koraka, prvega pljunka v ogledalo? In bomo za svojimi argumenti in transparentnimi interesi po potrebi stali tudi na ulici ali peli v uradniških pisarnah? Smo za bolj strateško in drzno delovanje pripravljeni tudi finančno osamosvojiti Asociacijo? Kajti, ČE ima kultura tak pomen in težo, kot trdimo, da jo ima…bi se zanjo veljalo (še) bolj potruditi. Mar ne?
Več svetlobe. Več jeze. Več odločnosti. Več akcije. Več strateškosti. Manj pritlehnosti ter boja samo zase. To bi rad. To pogrešam. To bo…bi bil… korak naprej. In navzgor.
Opombe:
[1] Zakaj gmajna? Zaradi Ljudmile in njene ekipe, ki je nekoč ob vpeljavi gibanja Creative commons vzorno skrbela tudi za ustrezno slovenjenje, (Slovenci pa nato še za slovencelnjenje…)
* gmájna – 1. neobdelan, na redko porasel svet, navadno skupna last vaščanov: onkraj potoka se širi prostrana gmajna; občinska, vaška gmajna 2. zastar. skupnost, skupina: trška gmajna je imela shod / ekspr. uboga gmajna izkoriščano, zatirano ljudstvo (SSKJ)
[2] Ironije, da je tudi ta tekst napisan brez Imen in Priimkov, razen dobesedno častne izjeme…se zavedam. Kot rečeno, začeti bo treba pri – sebi.
Post scriptum: karma je res parkljar in ironija je univerzalna ali prakticiraj, kar pridigaš, Brumen. Eto, brez jeze: ob oddaji tega teksta sem dobil novico, da nevladna, neodvisna, strokovna Asociacija(!) v Novi Gorici organizira nacionalno(!) konferenco na temo vključevanja NVO v projekte EPK. Zasedba okrogle mize je fenomenalno enostranska – o svojih bogatih in nepristranskih izkušnjah bodo razpravljali:
- Mitja Čander, programski direktor EPK Maribor 2012
- Peter Tomaž Dobrila, nekdanji sodelavec nevladne organizacije MMC Kibla, ki je izdelala uspešno kandidaturo za EPK(!), bila nato izločena iz procesa, PTD pa je postal zaposleni svetovalec za intermedijsko povezovanje EPK Maribor 2012
- Marta Gregorčič – vodja programskega sklopa Urbane brazde EPK Maribor (in edina(!) nosilka EPK programa, ki ji je vključevanje NVO res uspelo – a žal na področju, ki nima veliko z umetnostjo),
moderiral pa jih bo sicer cenjeni kolega Željko Milovanović, ki EPK seveda dobro pozna, saj je bil vodja spletnega komuniciranja na zavodu Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture. Predstavnikov NVO organizacij iz Maribora, ki ne bi bile del same strukture EPK med naštetimi ne najdem. Toliko torej o strokovnosti in neodvisnosti ter transparentnosti interesov. In še prakticiraj-pridigo-na-lastni-koži: da, kot zunanji sodelavec dveh projektov (nemariborskih producentov) sem bil tudi jaz, posredno, za svoje delo plačan iz proračuna EPK. Tudi zato vem, o čem govorim.
Marko Brumen
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.