Nehajmo mižati glede zdravja samozaposlenih

V različnih oblikah prekarnih zaposlitev je že več kot desetina prebivalk in prebivalcev Slovenije in ta odstotek je še bistveno višji v kreativnih poklicih. Slaba finančna in socialna slika te marginalizirane populacije se vse bolj kaže v vseh poljih življenja, vključno z vse bolj akutno zdravstveno sliko prekarnih delavk in delavcev.

Prav na polju zdravstva namreč prihaja do razkroja elementov zdravstvenega varstva in neenakopravne obravnave prekarcev, zato je nujno, da se tudi odločevalci spopadejo s to problematiko.

Kreativni center Poligon je v sodelovanju z vsebinskima partnerjema Društvom Asociacija in Zagovornikom načela enakosti 24. aprila zato izvedel prvo celostno konferenco na temo zdravstva oziroma zdravstvenega varstva samozaposlenih. Med govorci so bili tako samozaposleni, ki so spregovorili o lastnih izkušnjah, kot različni strokovnjaki in raziskovalci s področja zdravstva, prava in dela. V nadaljevanju vam pošiljamo povzetke njihovih intervencij, vključno z nekaterimi zakonodajnimi predlogi Asociacije, kako izboljšati stanje samozaposlenih v kulturi na področju zdravstva.

Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je uvodoma poudaril, da se želijo v instituciji posvetiti tudi drugačnim oblikam preprečevanja širjenja neenakosti oziroma neklasičnim percepcijam neenakosti in s tega vidika je seveda smiselno pregledati tudi neenakost, ki se pojavlja na področju samozaposlenih v odnosu do drugih delavnih oblik. Četudi tovrstne oblike neenakosti niso klasično razumljene skozi diskriminacijo, pa to še ne pomeni, da se diskriminacija v teh okoliščinah ne dogaja. Zavoljo tega, poudarja Lobnik, je potrebno področje še raziskati in potencialne ugotovljene odklone od enakosti pričeti tudi odpravljati.

Kot so poudarili drugi govorci, je sistem zdravstvenega varstva med zaposlenimi in samozaposlenimi dejansko drugačen. V tem smislu so pomembne ugotovitve Sare Pistotnik, ki je izpostavila dejstvo strukturiranosti našega sistema zdravstvenega zavarovanja. Slednji je oblikovan tako, da se plačilo zdravstvenega zavarovanja porazdeli med delavce in delodajalce, kjer pa pri samozaposlenih pride do situacije, da jim je naloženo dejansko plačilo tako stroška, ki naj bi ga kril delodajalec, kot strošek delojemalca. Glede samozaposlenih je sistem torej v osnovi zastavljen neenako.

V tem smislu se odpira tudi vprašanje, ki ga je izpostavila dr. Barbara Rajgel in sicer, zakaj so socialne pravice, oziroma zdravstveni sistem sploh vezane na posameznikov delovni angažma. Po njenem mnenju bi bilo potrebno stremeti k temu, da postanejo socialne pravice univerzalne, s tem pa bi se bistveno izboljšal tudi položaj samozaposlenih.

O realnosti samozaposlenih je spregovoril tudi raziskovalni novinar Lenart Kučič, ki je izpostavil dejstvo, da več kot tretjino samozaposlenih poroča o tem, da so se za samozaposlitev odločili, ker drugih možnosti niso imeli. V tej točki sta se strinjala z Miho Blažičem-N’tokom, da se je percepcija in realnost samozaposlitve bistveno spremenila v zadnjih desetletjih. Od podobe samozaposlenega kot uspešnega podjetnika je namreč realnost prešla k samozaposlenim, ki povečini ne dosegajo prihodkov, ki bi bili primerljivi z minimalno ali povprečno plačo. A ker prihodki vseh skupin vseeno niso enaki, je nadaljnja ovira pri odpravljanju anomalij sistema tudi dejstvo, da samozaposleni niso nujno enotni v svojih zahtevah, saj so na drugem koncu spektra samozaposlenih tudi tisti, ki sistem koristijo za davčne optimizacije ali druge malverzacije.

Pomemben aspekt je orisala tudi Alenka Sottler, ki je spregovorila z vidika samozaposlenih, ki se približujejo času upokojevanja. Ob tem se stiske povečujejo zavoljo dveh dejavnikov in sicer prvega, ker se število dni, ko je posameznik bolan, povečuje in s tem se povečuje izpad dohodka, druga stvar pa je pričakovana pokojnina, ki je zavoljo višine običajno plačanih prispevkov po navadi zelo nizka.

Na zadnji okrogli mizi smo s sodobno plesalko Majo Delak in zdravnikom Martinom Kurentom ter Tjašo Pureber iz Asociacije osvetlili problematiko samozaposlenih v kulturi in predstavili ključne zakonodajne spremembe, ki bi jih bilo potrebno uvesti za takojšnjo izboljšavo zdravstva samozaposlenih v kulturi.

Področje zdravstva je za samozaposlene v kulturi, tako kot za zaposlene, ključnega pomena za varno opravljanje poklica, hkrati pa je stanje glede pravic, vezanih na zdravstvo, precej zaskrbljujoče. Samozaposleni nimajo enakih pravic kot zaposleni glede nadomestila za čas, ko niso zmožni opravljati delo, nimajo urejenih zdravstvenih pregledov, glede poklicnih bolezni pa sistem pogosto ni dovolj jasen, praksa pa ne prav vzpodbudna. Vse to ob podatkih o finančno šibki strukturi samozaposlenih v kulturi slednje potiska na družbeno in socialno obrobje. Asociacija je doslej zaznala nekatere težave, za katere predlagamo tudi rešitve in upamo, da nam bodo politiki v prihodnji vladi prisluhnili ter končno začeli urejati področja vse bolj prekarizirane populacije v kulturi.

Problematiko pomanjkljive zdravstvene oskrbe samozaposlenih v kulturi smo razdelili na štiri sklope:

1. Izplačevanje bolniške za samozaposlene v kulturi

Obstoječi zdravstveni sistem ne predvideva, da bi samozaposleni lahko koristili bolniško pred 30 delovnim dnem od nastopa zadržanosti z dela. Samozaposleni v kulturi imajo sicer možnost, da jim država plača nadomestilo za bolniško, a je to določilo v ZUJIK-u tako omejujoče, da pravico letno koristi manj kot odstotek samozaposlenih v kulturi.

Prva omejitev je tip zadržanosti iz dela, saj je trenutno v tem členu navedena samo zadržanost z dela zaradi bolezni, izpuščene pa so zadržanosti z dela zavoljo poškodbe na delovnem mestu, zaradi poškodbe izven delovnega mesta in poklicnih bolezni. Naslednja omejitev je, da je posameznik upravičen do izplačila nadomestila samo enkrat letno in samo v primeru, da je zadržanost trajala več kot 30 delavnih dni. Naposled pa je problematična tudi višina izplačila, ki znaša zgolj 20 evrov na dan, kar v enem mesecu ne predstavlja niti približka minimalne plače.

Asociacija predlaga odpravo vseh treh omejujočih določil, tako da se bo bolniško lahko koristilo od prvega dne nastopa zadržanosti z dela, za vse tipe zadržanosti z dela in da bi bilo nadomestilo usklajeno vsaj z minimalno, če že ne povprečno plačo.

2. Uveljavljanje poklicnih bolezni s področja kulture in umetnosti

Težave zdravstvenega varstva samozaposlenih v kulturi so povezane tudi z uveljavljanjem poklicnih bolezni. Sistem priznavanja poklicnih bolezni je v Sloveniji problematičen, saj je Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni neposodobljen že 15 let in je za področje kulture pomanjkljiv. Po nekaterih raziskavah je v evropskih državah priznanih težav zavoljo poklicnih bolezni tudi do petdesetkrat več kot v Sloveniji. Trenutno je v postopku sprejemanja nov pravilnik, a zaenkrat ni znano, ali bo sprejet in kaj bodo nekatere spremembe pomenile v realnosti.

Sistem priznavanja poklicnih bolezni je potrebno urediti tako, da bodo kulturniki imeli jasno sliko o tem, kaj jih čaka ob nastopu določene s poklicem povezane zdravstvene težave, ki se pojavlja sistemsko, kakšne so procedure in kakšno bo njihovo socialno stanje zaradi priznavanja teh poklicnih bolezni.

3. Posebne kategorije zavarovanja

Nekateri poklici poznajo posebna zavarovanja, kar efektivno pomeni, da v enem letu dela pridobijo več kot eno leto pokojninskega zavarovanja. Tudi na področju kulture poznamo tovrsten poklic in sicer pokojninsko zavarovanje za baletne plesalce, ki je urejeno v 92.a členu ZUJIK. Ta člen narekuje, da se delovna doba baletnemu plesalcu, ki dela v javnem zavodu, priznava v razmerju s količnikom krat 1,5.

Na področju samozaposlenih lahko ugotovimo, da podobni mehanizmi ne obstajajo, kljub temu, da obstajajo sorodni poklici. Sodobni plesalci imajo podobne obremenitve telesa, pa kljub temu nimajo priznane dodatne delavne dobe, ki bi jih izenačila z baletni plesalci. To pomeni, da morajo plesalci kljub temu, da so zdravstveno ogroženi, zavoljo eksistence vseeno vztrajati z delom, četudi jim telo tega ne dopušča več.

S tega vidika bi bilo smiselno v ZUJIK vključiti dodaten člen po vzoru 92.a člena, ki bi naslavljal vse poklice znotraj razvida samozaposlenih v kulturi, ki bi jih bilo potrebno obravnavati na podoben način zaradi specifičnih obremenitev telesa. Hkrati bi bilo potrebno urediti tudi sistemsko podprto prekvalifikacijo v druge poklice za starejše umetnike, ki zaradi poškodb ne morejo več opravljati svojega poklica.

4. Obdobni zdravniški pregled za samozaposlene v kulturi

Samozaposleni v kulturi niso dolžni opravljati obdobnih preventivnih zdravstvenih pregledov, in jih zavoljo finančnih razmer in socialnega stanja v veliki večini tudi ne opravljajo samoplačniško. To pomeni, da zdravstvena slika samozaposlenih povečini ni znana, da se morebitne bolezni in poškodbe odkrivajo prepozno in s tem nastajajo različne z zdravjem povezane težave.

S tega vidika bi bilo smiselno, da Ministrstvo za kulturo samozaposlenim v kulturi subvencionira obdobne preventivne zdravstvene preglede, kar bi lahko bilo vezano na čas podaljševanje pravice do plačila prispevkov.

Predlagani ukrepi so seveda zgolj minimalno gašenje požara, ki z leti dobiva vse večje razsežnosti, zato upamo, da se bodo ministrstva med sabo povezala in začela skupaj naslavljati ta vse bolj pereči problem vrhunskih izvajalk in izvajalcev v umetnosti in kulturi.

* Projekt Asociacija – mreža NVO v kulturi, kultura za ustvarjalen razvoj, v sklopu katerega sodelujemo pri konferenci, delno sofinancira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.

ess logo novKopija  od mju logo