V oktobrski Kulturosferi uvajamo novo kolumnistično rubriko Kulturna premišljevanja, v kateri bodo različni pisci podali svoja mnenja o aktualnih vprašanjih kulturne politike.
Tokrat smo za mnenje glede nastajajočega Nacionalnega programa za kulturo 2018 – 2025 prosili doc. dr. Andreja Srakarja, nekdanjega predsednika Asociacije.
Ali potrebujemo Nacionalni program za kulturo?
V tem kratkem besedilu sem bil naprošen, da izrazim svoje stališče do predlaganega osnutka Nacionalnega programa za kulturo 2018-2025. Stališče izražam kot nekdo, ki sicer profesionalno ne deluje več na področju kulture, pač pa ga spremlja, če ne zaradi drugega, zaradi intenzivne raziskovalne dejavnosti, ki jo vodim na tem področju.
O dokumentu se je pravzaprav težko izreči, ker je prežet z mnogimi protislovji. Najprej, mislim, da je nastal (tudi) na osnovi razprav, ki smo jih v preteklem letu na pobudo ministrstva vodili glede “novega kulturnega modela”.
Sam sem že v teh razpravah jasno izpostavil očitno dejstvo, ki ga sedaj, kot razberem, ponavljajo mnogi: da gre za temeljni strateški dokument države na področju kulture, ki mora biti zato pripravljen v strateškem smislu natančno, točno, konsistentno in kakovostno.
Zato sem že takrat svetoval tesno sodelovanje s katerim izmed strokovnjakov za pisanje podobnih besedil v smislu strateškega managementa – žal kot kaže nisem bil upoštevan, o čemer priča obsežna razprava drugih komentatorjev v slovenskem prostoru v tem trenutku, ki je ne bom ponavljal. Dejansko je v strateškem smislu dokument slab.
Zelo me skrbi tudi njegov “rok trajanja”. Da bo podoben dokument v veljavi do leta 2025 je milo rečeno zastrašujoče – pri tem je edina okoliščina, ki je lahko v tolažbo to, da ga kot vse doslej ponovno ne bo nihče zares upošteval. Tu je potrebno dodati nekaj besed. V strateškem managementu je kar vplivna doktrina, ki pravi, da organizacija strategije dejansko ne potrebuje, da so dovolj “taktične”, dnevne odločitve. V Sloveniji bi se ob vsej poplavi različnih “strateških” dokumentov (ki jih nihče ne bere, le redkokdaj pa tudi upošteva) na vseh področjih, resnično vprašali, čemu so namenjeni. Seveda jih raziskovalci, kot sem tudi sam, po navadi pridno pomagamo pisati, vendar bi sam resnično veliko raje kot strategije, pa tudi zakone, videl ukrepe, dejansko “meso”; torej da bi bilo tisto, kar je dejansko potrebno postoriti, narejeno učinkovito, hitro in v dobrobit tistih, ki jih zadeva.
Resnično mislim, da bi tudi v Sloveniji zelo koristil precej pragmatičen pogled na kulturno politiko, usmerjen v jasno in koncizno prepoznavanje problemov, ki se tu nahajajo (z veliko vizije seveda) in njihovo učinkovito in hitro reševanje. Slišalo se bo zelo grobo, vendar se dobro spomnim replike znanke iz kulturnih krogov pred leti, ko smo pripravljali publikacijo o slovenski kulturni politiki, ki je vprašala zelo jasno in neposredno: čemu vendar potrebujemo razmišljanja o kulturni politiki – naj se sprejmejo ustrezni ukrepi, in tu se kulturna politika tudi neha. Čeprav brutalno neposredno stališče, moram reči, da mi je močno blizu – seveda potrebuje kulturna politika tudi razmišljanja, vendar naj ta ostanejo v domeni intelektualne in raziskovalne sfere, dnevna politika pa naj predvsem razmišlja o konkretnem in deluje za dobrobit tistih, zaradi katerih je ustanovljena.
V tej luči mi je popolnoma vseeno, ali bo strateški dokument veljal 4 ali 8 let, ali bo sprejetih 10 ali 30 zakonov in aktov, edino merilo bi tu moralo biti, ali je ustvarjalcem bolje, ali gre organizacijam bolje, ali kultura deluje bolje.
Žal dvomim, da je razprava, kot se vodi in se bo vodila okrog novega NPK, sploh namenjena čemu resnejšemu, razen običajnemu obredju področja kulture pri nas – moram reči, da zelo dvomim, da bo iz nje nastalo karkoli “užitnega”.
Ko sem bral NPK, moram reči, da mi je posebno pozornost zbudilo poglavje Vizija 2025. Gre za očitno neustrezanje temu, kar naj bi vizija bila v smislu strateškega managementa: jasen, kratek, navdihujoč in uresničljiv sklop pogledov, kje vidimo neko organizacijo v prihodnosti. Morala bi biti sklop pogledov, s katerimi se zaposleni v organizaciji lahko tudi jasno in močno identificirajo in povedo, “to je moja vizija, to je moja organizacija.”
Jasno je, da je zapisano v dokumentu pravo nasprotje tega, zato tu resnično svetujem, da se pogleda kakšno izdelano vizijo organizacije v zasebnem sektorju (čeprav gre pri državi seveda še za kaj drugega). Milo rečeno, gre za bajnozvočno (in zelo dolgo in razpredeno) pravljico, ki ji ne bi verjeli niti otroci. Z očitnimi protislovji, ki gredo celo v nasprotju s tem, kar po definiciji kultura je: polje konflikta in polje razlik, o čemer priča obsežna literatura denimo na področju kulturnih študij. V dokumentu pa, denimo, piše: “Doseženo bo soglasje o pomenu in vlogi kulture kot refleksije skupnosti, odnosov znotraj nje, odnosa skupnosti do lastne preteklosti in prihodnosti in v skladu s tem njenega odnosa do (lastne) sedanjosti, in kot polja oblikovanja ter predstavljanja identitete skupnosti oz. o družbotvornosti kulture.” Resnično – tega raje sploh ne bi komentiral, zelo iskreno pa povem, da sem se prebranemu nasmejal.
Ko govorimo o področjih, ki jih dokument naslavlja, in naboru ukrepov, torej vsaj zame bistvu dokumenta, lahko rečem, da ostane priokus nekoliko pavšalne nametanosti tem, ki predvsem lepo zvenijo.
Pogrešam veliko jasnejšo in specifično usmeritev, ki pa bi jo seveda morala podpreti predhodna celovita strateška analiza, ki sem jo omenjal že prej.
Da bi torej lahko jasno videli nekoliko bolj specifične probleme (denimo zaposlovanje mladih v kulturi, položaj intermedijske umetnosti in odsotnost institucij na tem področju, ciljane teme na področju kulturne dediščine, razvoj področja kulturnih industrij, dizajna, itn.) Veliko preveč je govorjenja o pojmu javnega interesa za kulturo, o čemer menim, da se nasploh preveč pogovarjamo v zadnjih letih in se pri tem ne premaknemo kam daleč. Seveda je ta pojem potrebno jasno opredeliti in se o njem tudi pogovarjati – a če pri tem umanjka izvedbena raven, je to žal prepogosto le prazno besedičenje, bolj samo sebi namen.
Da zavoljo prostorske omejitve sklenem: mislim, da je ugotovitev, ki se vsaj meni slika, lahko samo ena. Področje kulture sicer sam vsaj v smislu kulturne politike vidim kot “sektor”, kot eno izmed področij v državi – s svojimi posebnostmi, vendar zagotovo na nikakršnem piedestalu v primerjavi z drugimi.
Vendar je tudi to eno od področij javnih politik in si končno zasluži resno obravnavo, resne dokumente, resne in strateško premišljene, izdelane in ciljane ukrepe, in nenazadnje tudi resne ekipe, ki bodo to področje znale usmerjati in voditi.
Upam, da se bodo po dolgih letih spanja, ki so ga prebudili le kakšni proračunski rezi in borba za svoj del “kolača”, ali pa kak desničarski minister, naposled prebudili tudi “kulturniki” in končno zahtevali od države, da se tudi temu področju nameni resnejša pozornost, takšna, kot si jo zasluži. Žal dokument, ki je v obravnavi, zagotovo ni del te zgodbe, lahko pa privede vsaj do ustreznega revolta in zahtev, ki bodo področju kulturne politike v Sloveniji naposled vdihnile nek smisel in pomen, da ne bo več tako rekoč v posmeh celotne države.
doc. dr. Andrej Srakar, Inštitut za ekonomska raziskovanja (IER), Ljubljana in Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani
* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.