Iz prve vrste: SCCA, Zavod za sodobno umetnost

SCCA je leta 2000 nastal na temeljih Sorosovega centra za sodobne umetnosti. Ukvarjajo se z raziskovanjem, produkcijo in izobraževanjem na področju sodobne umetnosti. Izjemno odmevno je njihovo izobraževanje na področju kuriranja in kritike, hkrati pa sistematično razvijajo arhiviranje video dokumentacijo s področja sodobne umetnosti tako iz slovenskega kot mednarodnega prostora. 

O izzivih delovanja na teh področjih smo se za tokratno Kulturosfero pogovarjali z direktorjem SCCA Dušanom Dovčem, sicer tudi članom upravnega odbora Asociacije.

Letošnje leto je razglašeno za evropsko leto kulturne dediščine. V upravnem odboru Asociacije pokrivate tudi to področje. Kako razumete kulturno dediščino v kontekstu nevladnih organizacij v kulturi in njihovih produkcij?

Na področju dolgotrajnega ohranjanja in dostopa do kulturne dediščine je pomemben deležnik tudi NVO kulturni sektor, tako organizacije kot posamezniki. Producirajo »živo« umetnost, ki je oziroma bo pomemben del naše kulturne dediščine. Že zdaj obstajajo zbirke NVO sektorja, ki pa niso sistemsko zaščitene ter nimajo ustrezne in dolgoročne finančne podpore, mnogokrat niti zaslužne simbolne prepoznavnosti s strani odločevalcev. To je treba spremeniti.

Kakšni so v Sloveniji pogoji za profesionalne nevladne organizacije, ki se ukvarjajo s kulturno dediščino? Kaj bi bilo treba storiti za izboljšanje njihovega položaja?

Na SCCA-Ljubljana od leta 2005 vodimo Postajo DIVA, ki je edini spletni in fizični video in novomedijski arhiv pri nas. Z njim raziskujemo, dokumentiramo, arhiviramo in predstavljamo video in novomedijsko umetnost.

Smo spletno in fizično stičišče oziroma platforma za vse organizacije, producente in umetnike. Njihova dela vključujemo v hipertekstualno podatkovno bazo, uporabnikom pa omogočamo fizični in spletni dostop do video in novomedijskih del.

Produkcijski pogoji za naše delo so slabi, saj nimamo programskega in dolgoročnega financiranja na nacionalni ravni.

Pomembno je, da se naš arhiv prepozna kot pionirski primer dobre prakse arhiviranja sodobne umetnosti in se nam omogoči sistemsko podporo, primerljivo javnim arhivom, kot jo ima npr. Slovenski filmski arhiv.

V SCCA se že leta sistematično trudite za izobraževanje na področju kuratorstva in kritiškega pisanja. Kakšno je po vašem mnenju stanje na tem področju in kako bi ga lahko izboljšali?

Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti je edini program v Sloveniji, ki je namenjen praktičnemu in teoretičnemu izobraževanju na področju kuratorskih praks. Šola letos beleži dvajseto obletnico obstoja in vpisuje že 16. generacijo udeležencev in udeleženk. V dvajsetih letih smo izobrazili številne kuratorje, ki danes zasedajo kuratorska in vodstvena mesta v javnih zavodih in nevladnih organizacijah.

Stanje na področju izobraževanja za poklice v kulturi je sistemsko neurejeno.

Kot podporna in izobraževalna organizacija nismo programsko financirani na nacionalni ravni, nimamo dostopa do namenskih finančnih sredstev za izobraževanje, zlasti od takrat, ko je bil ukinjen razpis za poklicno usposabljanje.

V SCCA ustvarjate tudi arhiv NVO produkcij. Zakaj je to pomembno za razvoj področja in s kakšnimi izzivi se pri tem srečujete?

Spletni in fizični arhiv video in novomedijske umetnosti Postaja DIVA je podporna in svetovalna platforma/arhiv za ustvarjalce in producente, ki jim pomagamo pri arhiviranju njihovih del. Svetujemo jim glede obravnave njihovih del v arhivu, glede možnosti arhiviranja, zlasti ko gre za tehnološko zahtevna, večmedijska dela. Arhivsko gradivo sproti dopolnjujemo, s pogovori in predstavitvami pa razkrivamo kontekst delovanja posameznega umetnika, umetniškega dela ali umetnostnega obdobja.

Umetnikom nudimo promocijo del, njihovo video gradivo je javno dostopno (fizično in na spletu), pomagamo jim pri opisih del. Zgodilo se je že, da je umetnica svoj video arhiv izgubila, a ga je ponovno lahko pridobila pri nas.

Pripravljamo seminarje o praksah arhiviranja, ki izpostavljajo pomen avdio-vizualnih arhivov in njihove dostopnosti. Veliko se (samo)izobražujemo in seznanjamo z različnimi modeli in primeri arhiviranja, strategijami predstavljanja in načini razpečevanja doma in v mednarodnem prostoru.

Kako bi bilo potrebno urediti položaj NVO v kulturi, ki se ukvarjajo s t. i. podpornimi dejavnostmi?

Z »malo« kulturnopolitične volje in dolgoročne naravnanosti naj se uvede novo interdisciplinarno področje za podporne programe na Direktoratu za umetnost na ministrstvu za kulturo.

Podporni programi namreč povezujejo področja umetnosti (uprizoritvenih, glasbenih, likovnih, intermedijskih umetnosti), tako da jih nadgrajujejo z interpretativnimi praksami (kuratorstvo, raziskovanje, kritika, teorija, strokovno publiciranje), z izobraževanjem za poklice v umetnosti, z arhivsko in dokumentaristično dejavnostjo in z informacijsko, povezovalno in svetovalno dejavnostjo. Priložnost je že novo štiriletno programsko obdobje financiranja na ministrstvu za kulturo.

Kakšni so ključni izzivi in načrti SCCA v tem letu?

Z razstavo v Galeriji Škuc bomo maja obeležili dvajsetletnico šole Svet umetnosti. Poleti bo prvi letnik šolanja končala skupina enajstih udeležencev, jeseni pa nadaljujemo z manjšo skupino. Z arhivom Postaja DIVA bomo junija gostovali na Dunaju. Kot vsako leto bomo 27. oktobra obeležili Svetovni dan avdio-vizualne dediščine – tokrat z video projekcijami v Slovenski kinoteki, gostili pa bomo tudi dunajski arhiv Ursula Blickle. Naša Projektna soba SCCA, kjer sta knjižnica in arhiv, bo živahen prostor umetniških intervencij in pogovorov z umetniki (Irena Tomažin, Primož Novak in Nika Oblak, Dalibor Bori Zupančič, Kent Chan, Yunnia Yang). Največji izziv za nas kot podporno organizacijo pa bo novi razpis za štiriletno programsko financiranje na ministrstvu za kulturo, predvsem to, ali se bomo nanj sploh lahko prijavili.