Neodvisna raziskovalka, svetovalka in aktivistka Karolina Babič že več kot dve desetletji premišlja in sooblikuje področja, kjer se prepletajo družbeni, ekonomski in kulturni sistemi. Je doktorica filozofskih znanosti in docentka za socialno ekonomijo na DOBA Fakulteti, njeno delo pa se giblje med teorijo in prakso – od raziskovanja sodobnih produkcijskih procesov in alternativnih ekonomskih modelov do konkretne podpore zadrugam, socialnim podjetjem in skupnostnim iniciativam. Je tudi članica Združenja CAAP – Centra alternativne in avtonomne produkcije v Mariboru, ki je zrasel iz projekta Urbane brazde in je eden redkih dolgoročnih učinkov Evropske prestolnice kulture Maribor 2012.
V sodelovanju z Asociacijo in drugimi partnerji evropskega projekta OPE.N je na Kosovu raziskovala vprašanje neodvisnih odprtih prostorov – tistih mest, kjer se umetnost in skupnost srečujeta brez institucionalnih omejitev, a pogosto tudi brez sistemske podpore. Projekt, ki ga je financirala Evropska unija v okviru programa Ustvarjalna Evropa, se letos zaključuje, intervju pa odpira temeljna vprašanja, ki segajo onkraj posameznih praks: kaj sploh pomeni »neodvisnost« v kulturi, kako misliti prostore svobode znotraj sistemov lastnine, oblasti in ekonomije, ter kakšna je vloga države, mest in skupnosti pri njihovem nastajanju in ohranjanju.
“Neodvisna kultura mora, če naj bo neodvisna, sama sebi definirati to »neodvisnost«.” Kako po vašem mnenju misliti neodvisne prostore?
Zdi se, da se v prostorih, ki jih za svoje delovanje uporablja neodvisna kultura, nahaja neprestana ambivalenca. Na eni strani velik pogum in moč ustanoviteljev in prvih uporabnikov, katerih vizije in delo so videli in naredili, česar etablirana, državna ali javna kultura ni mogla uzreti, ter neprecenljivi dosežki kulturnih producentov in delavcev v teh prostorih, kar pa se je po njihovi uveljavitvi na sceni nemalokrat sprevrglo v določeno stagnacijo, brezidejnost in čuvarstvo svojih težko priborjenih čoškov. Potem pa so tu skoraj neprestana ogroženost, gon po formalizaciji v odnosu do državne ali mestne politike, strah ob menjavah oblasti, dotrajanost prostorov, velika centralizacija, politično nerazumevanje, kronično pomanjkanje sredstev … Kot da so te dihotomije in konflikti med kulturnim uradništvom in ustvarjalci kratko malo nujni in inherentni del neodvisnega delovanja. A že kvantiteta neodvisnih kulturnih ustvarjalcev in njihovih prostorov ter predvsem ustvarjalni dosežki kljub nenehnim težavam, ogroženosti, dotrajanosti in ostalim tegobam pričajo ne le o trdoživosti in kreativnosti, temveč tudi, naj se komu sliši še tako neprimerno, o določenem razkošju naše scene. Marsikje, kjer tolikšne ustvarjalnosti in njenih pogojev ni, bi namreč takšne težave videli kot dobre in produktivne … S Karolino Babič, neodvisno raziskovalko in svetovalko na področju socialnih in solidarnostnih ekonomij ter dolgoletno aktivno akterko mariborske neodvisne kulturne scene, smo govorili o tem, kaj sploh so neodvisni kulturni prostori ter predvsem kako jih misliti onkraj običajnih, pri nas tako rekoč ponotranjenih odnosih z oblastjo, ki da sprva omogoča premalo, ko pa kaj da, izkazuje popolno nerazumevanje …
Kakšno vlogo za umetnost in kulturo imajo neodvisni prostori; kakšna umetnost in kultura rasteta v neodvisnih prostorih, kaj prinašata v nasprotju z institucionalizirano kulturo?
Vsaka človeška dejavnost se umešča v prostor in čas. O času tukaj ne bomo toliko govorili, obstajajo pa zanimiva odpiranja te teme v kontekstu kulture in umetnosti, npr. projekt Delo v nastajanju. Varljivi delovni čas (https://www.obalne-galerije.si/vesna-bukovec-in-ana-cigon-delo-v-nastajanju-varljivi-delovni-cas/). Pojem prostora pa v kontekstu kulture in umetnosti razumem na več načinov. Prvič so to prostori kot fizični prostori, ki so primernih dimenzij, primerno opremljeni, na primernih lokacijah ipd., da lahko kar se da dobro podprejo neodvisno kulturno in umetniško produkcijo. V tem smislu prostori sami ne rabijo biti nujno »neodvisni«, lahko so del javne kulture infrastrukture, lahko so upravljani s strani javnih kulturnih institucij, če so dovolj na razpolago tudi za neodvisno produkcijo. V Mariboru npr. na ta način Narodni dom Maribor zagotavlja nekaj prostora za neodvisno sceno. Podobno je v tudi v nekaterih drugih mestih, žal pa takšno prostorsko so-bivanje ni pravilo, npr. določeno z zakonom, ampak je odvisno od številnih elementov, še posebej od odprtosti vodstev javnih institucij, ki s temi prostori razpolagajo. Drug pojem prostora je prostor kot miselna ali duhovna ali moralna ali intelektualna (kakorkoli že hočemo to poimenovati) odprtost družbe, neka zadostna zrahljanost duha časa, da je v njem sploh prostor za nekaj novega, nekaj, kar ni samo ponovitev, kar ni samo zagotavljanje ustavnih pravic na področju kulture, minimalni servis države, ampak je tudi neko iskanje in brskanje človeka po sferi neznanega, možnega, potencialnega, utopičnega ali distopičnega. Neodvisni prostor v tem pomenu besede ni vezan na fizične prostore, niti ni nujno vezan na neodvisno kulturo za razliko od institucionalne, čeprav je v nekaterih primerih to lahko model. Neodvisni prostor v tem pomenu je neka lastnost stvari, da sploh dopuščajo neodvisno kulturo, je odprtost kulture kot take za drugačno in drugo. Tretji pomen pojma prostora pa je tisti konkretni prostor, ko govorimo o prostoru kot zgradbi ali dvorani ali kompleksu objektov v fizičnem smislu v nasprotju z drugimi javnimi prostori, kjer se tudi (lahko) vrši neodvisna kultura, npr. mestni trg, nabrežje reke, polje, obala, gora, pa tudi za razliko od nefizičnih prostorov, kot so splet, oblak, AR (kratica za augmented reality, ang. za obogateno resničnost) in podobno. V tem tretjem smislu pogosto govorimo o avtonomnih conah ali neodvisnih prostorih, kot so skvoti ipd. Vsi trije pomeni neodvisnih prostorov se lahko prepletajo ali izključujejo ali se pogojujejo. Avtonomne cone lahko gojijo prostor v smislu odprtega duha, ali pa tudi ne. Dobro opremljena dvorana v javnem zavodu je lahko manj primerna za neko eksperimentalno neodvisno umetnost kot pa rečno nabrežje ipd. Kar želim povedati, je, da so neodvisni prostori zelo pomembni za neodvisno kulturo in umetnost, niso pa niti zadosten pogoj za njen bujen razvoj, niti ne bo neodvisna kultura izginila, če ji vsa javna kulturna infrastruktura zapre vrata. Povezanost določenega neodvisnega prostora in neodvisnega ustvarjanja je močna, ni pa usodna, čeprav se pogosto tako čuti, tudi sama imam izkušnje s takimi občutji v preteklosti. Mislim, da neodvisna kultura in umetnost lahko preživi brez neodvisnih prostorov, medtem ko pa skupnosti oziroma mesta ne morejo živeti brez neodvisnih prostorov oziroma bi bile nepopravljivo okrnjene, če jim odvzamemo neodvisne prostore. Ker v mestih simbolizirajo točke možnega in drugačnega ter prekinitev inertnega življenja.
Kako ob neodvisnih prostorih deluje oblast (država/mesto); je nujna njena ključna vloga sploh nujna (dodelitev prostorov, odpustek najema etc.); kako neodvisne prostore za kulturo in umetnost misliti onkraj mestnih ali državnih oblasti?
Neodvisna kultura mora, če naj bo neodvisna, sama sebi definirati to »neodvisnost«. Večinoma bi akterji z neodvisne scene soglašali, da neodvisnost v kontekstu neodvisne kulture pomeni najprej ustvarjalno neodvisnost, torej neko avtonomijo v razmerju do kulturne in umetniške tradicije, v razmerju do ideoloških kontekstov, do večinskega mnenja, do komercialnega okusa, do politične propagande in podobno. Verjamem, da je treba razmišljanje o svobodi, avtonomiji in neodvisnosti vselej postaviti v okvir materialnih pogojev, če razmišljamo z Marxom, emancipacija se najprej dogaja na materialni ravni. Emancipacija ni ideja v glavi, ampak je najprej v samo-preskrbi; emancipacija žensk se začne pri izobraževanju in dostopu do ekonomskih virov za preživetje, do službe in/ali dedne pravice ipd. Tako moramo tudi o neodvisni sceni in prostorih zanjo razmišljati na ta način. Če naj bo to neodvisna scena, se mora ves čas materialno emancipirati; svoboda ni stanje, ampak stalni proces »svobodenja«. S tem ne mislim, da neodvisna scena ne bi uporabljala prostorov v lasti občine ali države, ampak da se je treba ves čas boriti za rabo skupnega, ki se začne s tem, da prostore v občinski ali državni »lasti« poimenujemo kot »skupnostne«, ne pa kot občinske ali državne. Materialno apropriacijo lahko dosežemo s fizičnim zavzetjem prostora (npr. skvoti) ali pa s simbolnim, vpeljavo drugačnega govora o zadevnih stvareh, spremembo poimenovanja, koncipiranja, zavesti. Prostori (npr. stavbe ali kompleksi, pa tudi trgi, ulice itd.) se trenutno tretirajo, kot da so (in pravno je to tudi tako formulirano) v lasti države ali občine, a pojem lastnine ni samo stvar tega, kdo je vpisan v zemljiško knjigo na določeni parceli, ampak gre tudi za vprašanje pravice do uporabe, pravice v širšem družbenem smislu, ne zgolj pravnem. Pravico do uporabe prostorov v lasti občine in države imamo prebivalci, občina ali država sta samo formalna/tehnična upravljalca prostorov, ki pogosto napak razumeta svojo vlogo, namreč, kakor da lahko poleg tega, kako so ti prostori uporabljani (recimo varno in skrbno), brez dogovora s prebivalci določata tudi, za katere in kakšne vsebine so uporabljani. Podobno pa tudi na drugi strani npr. skvoterji kompleksov v javni lasti ali (brezplačni) najemniki javne kulture infrastrukture prav tako pogosto napak razumejo razliko med upravljanjem, uporabljanjem in lastninjenjem.
Kako torej v neodvisnih prostorih deluje oblast? Ob-last? Odvisno od tega, kdo si lasti te prostore, kdo je vpisan v zemljiško knjigo, kdo razume ali pa ne razume, kaj pomeni upravljanje nečesa, kar pripada vsem prebivalcem. Upravljanje skupnine oziroma commonsa. Tudi javna lastnina je, če jo zvedemo na končne upravičence, skupnina ali commons. Kadar občine ali država preozko razumejo svojo vlogo tistih, ki so vpisani v zemljiško knjigo, potem tem prostorom spreminjajo namembnost, jih prodajajo, oddajajo po dogovorih znotraj ozkih krogov kabinetov županov in ministrov ipd. Tudi kadar se nekateri (npr. »prvodošli« v skvote) preveč identificirajo s konceptom lastnika, je to neke vrste oblast v neodvisnih prostorih, kajti oblast je tisto, kar si lasti pravico poimenovati nekaj kot »moje« in naredi vse, da se obdrži na oblasti, in ta pojem »moje« razume kot pravico za neomejeno razpolaganje.
Ker prihajam pretežno iz polja socialnih in solidarnostnih ekonomij in verjamem v zadruge kot dober primer prakse upravljanja skupnih zadev, pri neodvisnih prostorih v kontekstu upravljanja pomislim na model več-deležniških zadrug (angl. multi-stakeholder cooperatives), kjer je upravljanje običajno tripartitno ali večpartitno, poleg ključnih akterjev (npr. zaposlenih, ustvarjalcev ipd.) in lastnikov prostorov ali skrbnikov drugih materialnih pogojev, so enakovredni upravljalec še uporabniki. Na področju neodvisnih prostorov bi to lahko bil nek model razširjenega javno-civilnega partnerstva, kjer večja vloga kot občini ali državi (običajno kot lastniku prostorov) pripade še uporabnikom, publiki, prebivalcem. To pomeni, da bi se bila neodvisna scena primorana močno povezati s svojim lokalnim okoljem, kar lahko občuti tudi kot breme ali delno izgubo neodvisnosti, a hkrati bi bila manj pod pritiskom občine in/ali države. Vedno pa to velja samo v primeru, če gre za uporabo »skupnega« (skupnine oz. commons), javnih stavb, prostorov itd., kjer interesa širše javnosti ne moremo a priori izključiti. Hkrati pa tega interesa širše javnosti zares ne pokrijemo, če dodamo to kvazi vlogo »predstavnika zainteresirane javnosti«, kot jo postavlja zakonodajo o zavodih, tako javnih kot zasebnih. Ne veljajo pa ta razmišljanja neposredno za zasebne prostore. Zanimivo je, da ima neodvisna scena pri nas relativno malo prostorov v lasti. Po eni strani razumljivo, ker je nakup prostorov zahtevna investicija, po drugi strani pa je to verjetno tudi posledica strateškega ne-odločanja za lastniške prostore. Lahko si zamislimo neodvisno sceno, ki se strateško odloča drugače, ki »množica« sredstva za nakup prostorov, ki išče na dražbah poceni opcije, ki se prijavlja na razpise za nakup nepremičnin ipd., česar pa neodvisna scena (vsaj po mojem poznavanju) ne počne, ali še ne počne. Pa tudi zasebni najem je redek in običajno šele druga opcija. Če pomislim na svoje izkušnje, ko smo pred desetletjem v Mariboru vzpostavljali skupnostni coworking Tkalka, ocenjujem, da je bila naša ključna napaka to, da smo iz zasebnega tržnega najema prešli v brezplačni najem občinskega prostora. To je najbolj botrovalo pre/hitremu zaključku naše zgodbe.
Kakšne so možnosti vznika in vzdrževanja neodvisnih prostorov brez kakršnekoli oblasti? Konkretneje: bi bilo boljše, če bi se mesto/država nasploh umaknila oz. koliko je to mogoče?
Kar se tiče rabe prostorov, verjamem, da velik del neodvisne scene že deluje oziroma lahko deluje precej neodvisno od oblasti (občinskih, državnih), če se veže na rabo javnih prostorov tipa ulice, postaje, trgi, podhodi, obala itd., kar veliko akterjev že počne, ali če prične na neke nove načine uporabljati zasebne prostore, kot to npr. delajo s koncerti v dnevnih sobah ipd. Seveda je v tem drugem primeru, ko se za delovanje neodvisne scene koristijo zasebne nepremičnine (npr. hiše, delavnice, kleti, stanovanja) potrebno paziti na novo obliko odvisnosti, namreč na razredno strukturo, ki deluje v ozadju takšne rabe. Zasebni lastniki so še vedno lastniki, ki odločajo o svojih prostorih, lahko se zdijo kot nekakšni angeli umetnosti, ampak njihov položaj lastnika izhaja iz razredne razlike.
Kar se tiče uporabe prostorov, ki so »v lasti« občin ali države, se mi zdi zanimiv primer Kaapelithedas – Kapeli (anlg. Cable Factory) iz Finske (https://www.kaapelitehdas.fi/en/). Zadeva ni nič kaj romantična z vidika neodvisne scene, ne gre za nek rožnat civilno-javni pakt, ampak za zelo enostavno nepremičninsko podjetje v javni lasti, ki ima edino nalogo, da upravlja (obnavlja in oddaja v najem) prostore v lasti mesta, ki so primerni za kulturno rabo. Njihovi ceniki so zelo prilagojen uporabnikom, od skoraj zastonj do povsem komercialnih cen, se pa v vsebino ne vmešavajo. Najemniki so javni zavodi, neodvisne kulturne organizacije in posamezniki ter komercialna kulturna produkcija. Podjetje je neka mešanica upravnika večstanovanjskih stavb in gradbene firme, ki pa opravlja javno službo. Mislim da je to prava meja, do katere se mora država in občine (oblast) umaknit oziroma kam se morajo postavit kot »lastniki« stavb. Tisti del kulture, ki je vezan na osnovno javno službo, je tako ali tako pokrit z javnimi kulturnimi zavodi, torej lahko občine in država ostale zgradbe, primerne za kulturo, samo tehnično upravljajo preko upravljalskega javnega podjetja, vsebino pa naj ponudi neinstitucionalna scena, torej med drugim tudi neodvisna scena. Vendar trend v Sloveniji trenutno ni tak, imamo močan val investiranja v nove kulturne objekte, ki pa so ali bodo formalno organizirani in upravljani kot javni kulturni zavodi (npr. Center Rog v Ljubljani, Center Rotovž v Mariboru, Četrt Minoriti v Mariboru, Libertas v Kopru se spogleduje s podobno usodo, spremljamo lahko tudi zgodbo Paromlina v Zagrebu itd.). Medtem ko so se javni sektorji zdravstva in izobraževanja v Sloveniji pretežno krčili na račun privatizacije, se na področju kulture dogaja nek čuden obraten trend, krepijo se obstoječe javne kulturne institucije (z novimi prostori) in celo nastajajo nove. Verjetno je možnih več razlag za to dogajanje: morda polje kulture nakazuje trend in bo tudi javno zdravstvo in šolstvo obrnilo trend (ha-ha, mokre sanje); morda je to posledica izdatnih EU sredstev za investicije, ki jih neodvisna scena itak ne more črpati; morda se privatizacija pač dogaja tam, kjer je možno dobro tržiti storitve (zdravstvo, šolstvo), ne pa v kulturi in umetnosti, kjer v Sloveniji nismo preveč radodarni potrošniki. Morda …
Katere spremembe glede prostorov za neodvisno kulturo uvaja Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo; so pozitivne (negativne)? Kaj jim še manjka?
Nisem dovolj dobra poznavalka zakonodaje v tem kontekstu, a vsaj v obrisih poznam in imam s tem področjem tudi izkušnje v točki, kjer se raba nepremičnin v lasti države in občin veže na zakonodajo o stvarnem premoženju države in občin. Dobro je torej, da je zakon o uresničevanju javnega interesa kot specifični zakon »šel preko« zakonodaje o stvarnem premoženju, ki je res ozka in »zaščitniška« do stvarnega premoženja, saj ne dopušča neodplačnih najemov razen v res posebnih izjemah, kar je večino neodvisne scene tako s področja kulture kot drugih področjih do zdaj izključevalo iz neodplačnih najemov. Če prav razumem, zakon prinaša nekaj niš oziroma odprtin, skozi katere bo neodvisna scena lahko dostopala do brezplačne uporabe javne kulturne infrastrukture. Manj ugodno je, kot zmeraj, da zakon uporablja dikcijo »lahko«, ne pa »mora«, tako da bo še vedno odvisno od dobre volje ministrstev, občin, javnih zavodov, ali bodo šli v takšno oddajanje ali ne. Manjka torej nekaj prave zaveze države in občin, da bo v določenem deležu javna kulturna infrastruktura na razpolago za neodvisno sceno. Prav tako manjka ureditev vprašanja širše rabe javnih prostorov (trgov, ulic, parkov itd.) za namene kulture, ne v smislu dodatnih omejitev, ki so že (pre)velike, ampak v kontekstu zagotavljanja virov za financiranje začasne rabe javnih prostorov ipd., s čimer bi podprli del neodvisne scene in hkrati prinesli več življenja v prostore, ki se spreminjajo v kulise za turiste.
Ali lahko razvoj mestne kulture z Rogom/Cukrarno imenujemo gentrifikacija? Zakaj? Kaj sedanja mestna/državna politika pomeni za razvoj dejanskih neodvisnih prostorov in za kulturo/umetnost teh prostorov? Jih bodo izrinile, so jih sposobne nadomestiti, gre le za utrjevanje oblasti?
Center Rog in Cukrarna, kot tudi npr. nastajajoči Center Rotovž v Mariboru in že delujoča Četrt Minoriti, so in bodo privlačni za določeno populacijo v mestih, dovolj veliko, da so ti projekti »statistično upravičeni«, seveda pa hkrati določenih delov populacije ne nagovarjajo in ji ničesar ne nudijo. Glede gentrifikacije, ne vem, v primeru Minoritov bi lahko videli elemente gentrifikacije, saj dejansko gre za sočasno premeščanje šibkih družbenih skupin, ki so prej na tem območju dostopali do poceni stanovanj, najpogosteje Romi, zdaj pa to postaja prestižnejša četrt, ki so jo ti prebivalci primorani zapusti. V primeru Ljubljane je verjetno gentrificirano že kar mesto kot tako, če gentrifikacijo razumemo v pomenu, ko je zaradi obravnavanja nepremičnin kot investicijskih priložnosti namesto kot prostorov za prebivanje prebivalstvo primorano zapuščati mesto. V primerih Roga, Cukrarne in Rotovža bi rekla, da gre bolj za spremembo namembnosti. Ne nujno spremembo namembnosti v prostorskem načrtovanju, ampak v interpretaciji tega, kar se v prostorskih aktih imenuje »centralne dejavnosti«. Se bojim, da bi se znalo podobno zgoditi Pekarni v Mariboru, če ne bo odpor dovolj močan. Kako se lahko zgodi, da imajo določene občinske oblasti dovolj moči, da spremenijo vsebinsko »namembnost« objekta, je vezano na lokalno politiko. Ljubljana voli istega župana že šestnajst let, s tem voli tudi take projekte, kot so Cukrarna in Center Rog kot center kreativne industrije. Tisti, ki delujejo na področju kreativnih industrij, so lahko zadovoljni s tem centrom, tudi sama ga vidim kot živo in funkcionalno okolje za razvoj kreativnih industrij. Po drugi strani je jasno tudi, da so kreativne industrije svojstven sektor, ki ima določen poriv zaradi kompatibilnosti s prevladujočo globalno ekonomsko paradigmo in ki pogosto izpodriva umetniški sektor, še posebej neodvisnega. In seveda se ne strinjam s tem, da so bili in kako so bili prejšnji akterji avtonomnega Roga odstranjeni iz igre.
Vprašanje je, kakšne rezultate bi dobili, če bi šli z vprašanji Roga, Pekarne, Metelkove itd. na občinske referendume. Se bojim, da bi vse avtonomne cone ugasnili z referendumsko večino. No, saj referendumi ustavno niso dovoljeni za odločanje večine proti manjšini ali močnejših proti šibkejših, zato tudi v tem primeru, ko imamo manjšinsko neodvisno sceno, ne moremo nagovarjati referendumske volje. Poleg tega, če pogledamo lepo tlakovana dvorišča in poštirkane ograje hišk v Sloveniji, verjetno ne rabimo psihoanalitika, da nam pojasni, da je vedno več teh lepih tlakovcev na trgih slovenskih mest simptom istega škrata iz nezavednega. A vseeno, hočem reči, Cukrarna, Center Rog, Rotovž, Minoriti itd. so neposredni rezultati večinske volje volilcev na ravni občin. Neodvisna umetniška in kulturna produkcija že po definiciji ni nekaj, kar bo svojo podporo našlo v večinski volji ali v mainstream javnih kulturnih politikah, zato mora svoje boje bojevati z drugimi orodji in se utemeljevati z drugačnimi argumenti. Veliko vsebin, načinov, metod itd., ki jih razvije neodvisna scena, sčasoma pristane v institucionalni kulturi in tudi v javnih kulturnih politikah, ampak to ni kraja idej, to je poslanstvo in pot neodvisne scene, da prinaša novo in to novo spušča v mainstream. Po drugi strani pa je prav zaradi tega poslanstva neodvisne scene le-tej potrebno iz javnih virov zagotoviti finančno in prostorsko podporo.
Ne gre pa spregledati tudi tega, da nastajajo novi neodvisni prostori, ki se formirajo v skladu z nekimi novimi predstavami mlajših akterjev. Npr. Plac v Ljubljani, ki ne kaže, da se bo formaliziral, ostaja neka organiziranost brez organizacije. Ne razvija toliko lastne produkcije kot pa deluje kot platforma v dobesednem pomenu besede, prazne oblike ali prostora. Dopuščati moramo možnost, da mlajša generacija ne bo več toliko »patila« okoli starih skvotov in neodvisnih prostorov, ki jih oblasti želijo izgnati. Njihovi boji bodo drugačni, orožja drugačna, četudi poslanstva verjetno podobna.
Mnogo kulturnih delavcev po Sloveniji meni, da vlada prevelika centralizacija kulturnih sredstev in prostorov v Ljubljani, medtem ko na lokalni ravni velikega posluha za profesionalno neodvisno kulturo ni, saj so se do zdaj praviloma osredotočali na ljubiteljsko kulturo; to pomanjkljivost skuša reševati tudi novi Zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi – kako bodo spremembe vplivale na razvoj lokalne neodvisne kulture? Kako bi lahko še bolj pomagali neodvisni kulturi in prostorom izven središč?
Tega vprašanja ne vidim toliko vezanega posebej na neodvisno kulturno sceno, ampak bolj kot splošno vprašanje centralizacije in urbanizacije. Sem iz Maribora, ne glede na področje aktivnosti, če deluješ v civilni družbi, v NVO-jih, bistveno težje dostopaš do virov v Mariboru kot v Ljubljani. Prav tako se s centralizacijo države borijo javne institucije. Regije se borijo za pravičnost pri delitvi virov iz kohezijskega in razvojnega sklada Evropske unije, kar je spet vezano na centralizacijo ali celo polarizacijo države, namreč vzhodna in zahodna regija sta razvojno svetlobna leta daleč narazen. Ne vem, ne vidim pravih odgovorov na ta problem. Večina moči urbanih središč ali državnih prestolnic izhaja iz tega, da ljudje kot prebivalci in z našimi organizacijami in podjetji kot po neki centrifugalni logiki trumoma silimo v središča, s tem jih delamo še bolj močna in osredinjena in posledično še jačamo to silo, ki v svoje središče vleče nove ljudi in organizacije. Moja osebna izkušnja je, da se splača malo stopit ob rob in pogledat, če so kje na robu kaki »ostanki«; na teh robovih sila, ki vleče h koritu, ni tako močna, pa tudi komolčit se ni treba tako zelo, ker ni toliko komolcev. Težko bo samo zakon spremenil obstoječo logiko ljudi, ko zavoljo ukvarjanja z neodvisno kulturo in umetnostjo spontano kotirajo v urbana središča in/ali v prestolnico, na periferiji pa se kot edina razlika od institucionalne kulture razvija ljubiteljska kultura, kar je fajn, a ne dovolj. Poleg tega pa ima periferija vedno več javne kulturne infrastrukture. Če naša večja mestna središča postajajo bolj kot ne neka kulisa za turiste, lahko prebivalci premislimo o tem, kje živeti in delati. Včasih se je smiselno boriti za nek prostor, včasih pa je bolj taktično, da se ga zapusti in poišče nov prostor. Ne vem, javne politike decentralizacije so tako uspešno izigrane vselej znova, ker je tista sila, ki vleče v središče, tako močna. Osebno se lahko ljudje (v nekih svojih pogojih seveda) odločamo in izbiramo kraje življenja in dela, kar bi pri določeni kritični masi tudi lahko prineslo nekaj rezultatov. Ne poznam nekih analitičnih podatkov o tej temi, mi pa številni kolegi omenjajo, da vedno bolj kotirajo k projektom v malih krajih, na podeželju ipd., kar bi znalo voditi k zmanjšanju tiste srkajoče sile središč, nekaj spodbude s strani zakona lahko ta trend okrepi, če je že trend, ne more pa ga ustvariti, če ga še ni. Javne politike (zakoni, subvencije itd.) so en element v zgodbi, so nek formalni pogoj, konkretna dejavnost akterjev na sceni pa je tudi ključen element, ki prevede te pogoje v prakso, takšno ali drugačno. Decentralizacija poleg primerne javne politike terja tudi od vseh nas, da malo manj nasedamo bleščavi luči središč.