Servis: Prihodki iz tujine

Sodobna umetniška in kulturna scena postajate vse bolj vpeti v globalno okolje in mednarodno povezani, kar med drugim spodbujajo tudi številni državni in evropski mehanizmi, direktive in različni nacionalni kulturni programi. Pri tem seveda vse pogosteje prihaja do situacij, ko samozaposleni v Sloveniji prejmejo honorar s strani organizacije (ali posameznika), ki je rezident druge države.

V tokratnem Servisu za ustvarjalce bomo navedli nekatere administrativne vidike poslovanja s tujino in predstavili, na kaj morajo biti ustvarjalci na področju kulture in kreativnih industrij načeloma pozorni, ko poslujejo s tujino in iz tujine prejmejo honorar za opravljeno delo ali storitev.

Pri poslovanju s tujino je najprej potrebno ločevati med različno obravnavo situacij glede na 1.) državo rezidentstva prejemnika plačila in 2.) državo rezidentstva plačnika, torej med situacijo, ko denimo rezident Slovenije prejme honorar iz tujine, in situacijo, ko slovenska organizacija nakaže honorar rezidentu druge države. Primer, ki spada na to področje (nakazilo honorarja hrvaškemu rezidentu), smo v okviru Servisa za ustvarjalce že obravnavali, tokrat pa se bomo osredotočili na situacijo, ko rezident Slovenije prejme honorar iz tujine.

Poleg tega je pomembno razlikovati med različnimi naravami (delovnega) razmerja, ki ga lahko rezident ene države sklene z organizacijo iz druge države: 1.) med zaposlitvijo (za nedoločen ali določen čas), 2.) med nakazilom avtorskega honorarja, ki izhaja iz drugega pogodbenega razmerja in je obdavčen po principu avtorske pogodbe (več o obdavčitvi avtorske pogodbe glej tu), in 3.) med storitvijo, ki jo za organizacijo iz tuje države v okviru svoje dejavnosti opravi v Sloveniji samozaposlena oseba (fizična oseba, ki opravlja dejavnost). V tokratnem servisu se bomo osredotočili predvsem na ta primer.

Temeljno načelo, iz katerega izhajajo vse ostale določbe, in ga je potrebno v tovrstni situaciji imeti v mislih, izhaja iz 5. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), sledeč kateremu so davčni rezidenti Slovenije »zavezani za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu Slovenija), in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije« (t.i. načelo obdavčitve po svetovnem dohodku).

To načeloma pomeni, kot je navedeno v dokumentu »Opredelitev dohodkov, doseženih v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v Sloveniji«, da morajo rezidenti tudi dohodke dosežene v tujini (oziroma z virom v tujini) za potrebe obdavčenja v Sloveniji opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo. »Dohodek dosežen iz določenega naslova v tujini«, se torej davčno obravnava podobno,  kot »če bi bil dosežen iz tega istega naslova v Sloveniji«. Tudi sledeč pogodbam o mednarodnem obdavčenju največkrat velja, da se davek plača tam, kjer je bilo delo opravljeno, česar ne gre vselej razumeti dobesedno, saj je kraj storitve lahko vezan tudi na davčno rezidentstvo tistega, ki storitev opravlja. Kadar ima posameznik v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, kjer živi tudi njegova družina, delo pa opravlja v tujini, je najpogosteje še vedno obravnavan kot davčni rezident Slovenije.

Kot je še navedeno na spletni strani Finančne uprave Republike Slovenije (FURS), so dolžni »slovenski rezidenti – fizične osebe, ki dosegajo dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti tudi izven Slovenije«, tudi za ta del dejavnosti »ugotavljati prihodke in odhodke v skladu s slovensko davčno zakonodajo.« Te prihodke morajo vključiti v »davčni obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti«.

V primeru izdajanja računov za storitve je sicer malo verjetno, da bi prišlo do obdavčitve v tujini, v kolikor pa se to zgodi, lahko samozaposleni v davčnem obračunu uveljavljajo odbitek v tujini plačanega davka iz naslova opravljanja dejavnosti, za kar morajo davčnemu organu predložiti ustrezna dokazila. S stališča posameznika (rezidenta Slovenije), ki opravlja storitve za tujega naročnika, je skratka smiselno, da poskrbi, da se izogne dvojnemu obdavčenju. To lahko stori na že omenjeni način (z dokazovanjem FURS-u), da je bil davek plačan v tujini, s čimer poskrbi, kot je navedeno na spletni strani Ministrstva za finance, da  kot rezident v Sloveniji »doplača le morebitno razliko med tujo in slovensko dohodnino«.

Mogoče pa je postopati tudi na drugačen način in poskrbeti za to, da do obdavčitve v tujini sploh ne pride. Najbolj praktično je, če to ureja naročnik storitve iz druge države z davčnim oziroma finančnim uradom te države. V Sloveniji lahko nerezidenti (oziroma tisti, ki jim izplačujejo honorar) za oprostitev davka zaprošajo z enim izmed obrazcev KIDO. Področje mednarodnega obdavčevanja je sicer zelo kompleksno, saj ga urejajo partikularne pogodbe med Slovenijo in drugimi državami, ki so dostopne tu. Glede na to, iz katere države samozaposleni v Sloveniji prejme honorar, je smiselno preveriti bilateralno pogodbo med obema državama (v kolikor ta obstaja) in konkretno postopanje določiti glede na konkretno situacijo in zakonodajo, v katero ta spada.

Poleg vsega naštetega je smiselno preveriti, da ne bi prišlo do dvojnega plačevanja prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanja (v tujini in v Sloveniji), do česar sicer v primeru samozaposlenih ne prihaja pogosto. V primeru ko denimo slovenski delavec želi v tujini dokazati vključenost v obvezno zdravstveno zavarovanje v Republiki Sloveniji, to stori preko izpolnjenega obrazca A1.

Samozaposleni, ki poslujejo s tujino, morajo biti pozorni tudi na zakonodajo, ki v tem kontekstu ureja področje davka na dodano vrednost. Lahko se namreč zgodi, da morajo zaradi poslovanja s tujino postati t.i. atipični davčni zavezanci, ki obračunajo DDV samo v kontekstu poslovanja s tujino, medtem ko v primeru poslovanja s slovenskimi naročniki DDV-ja ne obračunavajo. Pri mednarodnem obdavčenju z DDV je pomembno določilo kraj obdavčitve v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Če storitev, ki jo samozaposleni opravlja, spada v splošna pravila po ZDDV-1 in če je naročnik storitve zavezanec za DDV, je ta storitev obdavčena v državi, kjer ima sedež prejemnik oziroma naročnik storitve, saj je v prvem odstavku 25. člena ZDDV-1 navedeno, da se kot »kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak,« šteje »kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti«. V tem primeru je potrebno postati atipični davčni zavezanec in od naročnika storitve pridobiti njegovo identifikacijsko številko za DDV ter na račun navesti klavzulo o t.i. obrnjeni davčni obveznosti, po kateri je storitev predmet DDV v državi naročnika storitve. Prav tako mora samozaposleni postati atipični zavezanec za DDV, če je sam naročnik storitev ali blaga iz tujine, pri čemer je, prav tako izhajajoč iz 25. člena ZDDV-1, sam obvezan za plačilo DDV. Če pa naročniki storitev iz tujine, s katerimi samozaposleni posluje, niso zavezanci za DDV, potem tudi samozaposlenemu načeloma ni potrebno postati zavezanec za DDV. Tudi v tem kontekstu pa je zakonodaja precej kompleksna, zato je smiselno postopati glede na konkretno situacijo in glede na ustaljeno prakso v podobnih situacijah.