Iz prve vrste: Moment

Moment deluje na polju uprizoritvene umetnosti, kjer združujejo zelo različne in raznolike žanre ter izrazne oblike. Moment deluje skozi nenehno preizkušanje in preizpraševanje, veliko pozornosti pa posvečajo tudi odnosu s publiko.

Moment je že vrsto let član Asociacije, mi pa smo se pogovarjali s predsednikom društva Zoranom Petrovičem. Govorili smo o decentralizaciji, kulturno-politični situaciji na državi in lokalni ravni, o spodbudah za razvoj kulture in številnih drugih temah.

Moment je nedavno zabeležil velik uspeh, saj ste bili uspešni pri prijavi na programski razpis ministrstva za kulturo. Kaj to pomeni za razvoj organizacije, kakšne spremembe pričakujete oziroma katere se že odvijajo?

Štiriletna programska sredstva Ministrstva za kulturo so naša prelomnica, a kar sledi ne bo revolucija, je evolucija. Nadaljujemo pot, ki smo jo začeli leta 2006, ko smo nastali zato, da smo lažje razvijali to, kar radi počnemo. Začetki so bili povsem amaterski in iz tega izhodišča smo si, korak za korakom, utirali pot v polje sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Je veselje in zadovoljstvo, da bomo lahko izpeljali začrtano na način, kot si zasluži, da je izpeljano. Kakorkoli že obrnemo, za nas je lažje in smo na neprimerljivo boljšem kot pred letom dni, kljub vsesplošni finančni podhranjenosti neinstitucionalnega sektorja, kar je problematično že samo po sebi. Odgovornost, ki jo občutimo, je velika in veliko je novih izzivov, vendar delamo z zanosom, ker delamo to, v kar verjamemo. Pridobljena sredstva so nedvomno tudi dodaten zagon in že v tem trenutku smo mednarodno bistveno bolj aktivni in ambiciozni, kot smo bili do nedavnega, kar nam omogoča, da premikamo meje še naprej.

Kar nekaj projektov imate usmerjenih tudi v izobraževanje. Kako ocenjujete stanje na področju kulturno-umetnostne vzgoje in finančno podporo države ter lokalnih skupnosti za tovrstne dejavnosti?

Programi usposabljanja so nam zanimivi od vsega začetka, konec koncev smo tako rasli in se razvijali tudi mi, in še vedno se. Moment je del interdisciplinarnega laboratorija transnacionalne gverilske umetniške šole GT22, ki je model nenehnega učenja in prenašanja znanja med ustvarjalci.

Usposabljanje je del našega bistva in del tega je tudi področje kulturno-umetnostne vzgoje. Zanjo obstajajo spodbude in podpore, a s kolegi iz sorodnih organizacij opažamo, da so največkrat namenjene šolam, ki pa dostikrat nimajo kapacitete, znanja ali želje po tem, da bi tovrstne projekte prijavljali in kasneje izpeljali.

Lokalne skupnosti tovrstnih razpisov nimajo, in ker je področje izobraževanja vezano na osnovno financiranje šol, nam ostane črpanje sredstev iz mednarodnih virov. Če se ozremo naokoli, opažamo, da je v Sloveniji trenutno aktivnih precej projektov, podprtih s strani EU, ki spodbujajo kulturno-umetnostno vzgojo in povezovanje učencev z ustvarjalci na področju kulture in umetnosti. Plodno povezovanje šol z nevladnim sektorjem je nujno, saj se tako zakrpa prav prej omenjeni finančni manko, poveča pa se dostop do otrok, torej tistih, zaradi katerih to sploh počnemo. Oni bodo kasneje naši obiskovalci in oni so in bodo naši (so)ustvarjalci.

Vse pogosteje poslušamo, da je na področju kulture še veliko rezerv v neproračunskih sredstvih in v različnih mehanizmih za gradnjo publike, spodbujanje vlaganja, ipd. Krožijo ideje, kot so vavčerji, obisk šolarjev tudi v neinstitucionalnih gledališčih, veliko se govori o davčnih olajšavah itn. Kako vi gledate na te priložnosti in katere se vam zdijo najbolj primerne oziroma potrebne?

Saj je izrabljena fraza, ampak vedno je prostor za izboljšave in zakaj bi bilo tukaj kaj drugače. Dobro je, da smo zaznali potencial, da razmišljamo, se pogovarjamo in delamo na tem. Verjamemo, da zanimiva umetnost privablja publiko. Naš cilj je izhajati iz tega izhodišča in na tak način nagovarjati tudi šole, graditi občinstvo in posledično pomagati oblikovati družbo.

Ne o financah, veliko bolj potreben je dialog o umetnosti, ker je to naše najmočnejše orožje. Če bomo rasli na tak način, lahko postopoma spreminjamo tudi svet na bolje.

V Kinu Šiška se je pred dobrim mesecem odvilo predvolilno soočenje na temo kulture. Kaj menite, da so nujni prvi koraki, s katerimi bi morala začeti nova ministrica ali minister za kulturo?

Verjetno sta to odprt, konstruktiven, argumentiran, v reševanje problemov usmerjen dialog in odgovorne odločitve. Na tak način dajmo iskati rešitve, ne pa težave, ki nam jih zastavlja sodobni svet. Bodoča ministrica ali minister naj zavzame pozicijo, za katero stoji. Naj postane jasno, kaj se razume pod kulturno politiko neke države, naj se vključuje strokovno javnost, komunicira s terenom, vodi transparentno in razrešuje strukturne, kadrovske in druge izzive dobrega vodenja. Na srečanju v Kinu Šiška sem sodeloval tudi sam. Beseda je tekla o procentih in financah in kako si zaslužimo več in bolje, in s tem smo se strinjali vsi na obeh koncih dvorane. Pozabili pa smo tisto bistveno, kako (so)ustvarjati kulturo in umetnost kot tisti dimenziji, ki nas delata človeške in to v času, ko je naša človeškost in človečnost na preizkušnji.

Boriti se moramo proti sovraštvu, rasizmu, ksenofobiji, omejenosti. Boriti se moramo proti pogojem in ljudem, ki takšne okoliščine ustvarjajo. Predvsem pa se moramo boriti za. Za odprto, raznoliko, vključujočo, enakovredno družbo in umetnost.

Bližajo se tudi lokalne volitve. Kako ocenjujete stanje kulturne politike na ravni mariborske občine? Kaj so prioritete za prihajajoče obdobje?

Kot zmedo nepreglednih razsežnosti, pri tem pa delamo krivico tistim, ki se trudijo za nas in naš sektor. Imamo kadrovsko in strokovno podhranjen Urad za kulturo in mladino, ki je že leta brez direktorja. Namesto tega imamo v.d.-jestvo z omejeno odgovornostjo in pristojnostmi, kar je rezultat in posledica neambicioznosti ter pomanjkanja vizije, kar za sabo potegne, da nimamo zastopnika kulture na politični ravni. Lokalni program kulture 2015-2020 se ne izvaja, kar daje občutek, da dokumenta nihče ne pozna. Dialog med občino, uradom in nevladnimi organizacijami obstaja večinoma le kot odziv na naše pozive, apele ali grožnje in ponikne takoj, ko iz strani NVO ni več pritiska. Za rezultate letošnjih projektnih razpisov vemo približno mesec dni, kar je za neko normalno delovanje seveda prepozno, a obenem ironično, saj je veliko hitreje kot lani.

Kako ocenjujete pogoje za delovanje izven prestolnice v kontekstu podpore države? Kaj bi bilo potrebno spremeniti za resnično decentralizacijo?

Centre s politično in ekonomsko močjo razumemo kot prostore sodobnosti in napredka, zato privabljajo ljudi, posel, vlaganja. A če ne ustvarjamo pogojev za delo in ustvarjanje zunaj velikih centrov, se bodo ti prej ali slej nasičili, kar seveda ne more biti idealno okolje za delovanje.

Eden izmed ciljev vseh nas bi torej moral biti, da se krepi tudi “periferija”, da se ustvarja in razvija več centrov hkrati, ki med seboj sodelujejo, se spodbujajo, primerjajo.

Kako izboljšati situacijo? Na lokalni ravni bi v našem primeru dosti pomenilo že občutno izboljšanje zgoraj opisanega stanja. Na državni ravni pa dialog in aktivno vključevanje vseh deležnikov, kar je izziv sam po sebi, glede na to, da je za centre zunaj centra potrebno dvakrat več energije in časa, da se nas sliši.

Kakšni so vaši prihajajoči projekti?

Čaka nas še četrta premiera v sezoni, to je Satirikonijada, ki je obenem magistrska predstava režiserke Tjaše Črnigoj in njene ekipe. Istočasno razvijamo naprej dvoletni avtorski opus, ki ga vodi Eva Nina Lampič – projekt ‘Abonma’. Predstavi Heroj 2.0 in Viktorija 2.0 nadaljujeta pot po mednarodnih in nacionalnih festivalih. Avgusta se prične ustvarjalni proces projekta “Potential States” in začetek našega sodelovanja z Ballhaus Ost iz Berlina. Z novo sezono premierno zaganjamo abonma Brez drame, ki povezuje mariborske institucije in nevladne organizacije iz polja uprizoritvenih umetnosti, in omogoča doživetje produkcije, ki ni naša lastna, temveč bomo v mesto pripeljali povabljene uprizoritve iz mednarodnega prostora. Pravkar poteka Fokus Graz, kjer se vsako leto tekom festivala Lent posvetimo izbranemu mestu iz bližnje regije in medse vabimo njihove ustvarjalce. Intimni oder GT22, prostor, ki smo ga namenili razvoju sodobnega neinstitucionalnega gledališča, bo čez poletje doživel manjšo prenovo, nekoliko mu bomo povečali kapaciteto in ga tehnično nadgradili. Z naslednjo sezono pa nadaljujemo program Intimnega odra z lastno in gostujočo produkcijo, kar je naš odgovor na gradnjo občinstva. Že spomladi naslednje leto pa nas čaka nova edicija Mednarodnega festivala neodvisnega gledališča Prestopi/Crossings. V 2019 ga po sedemletnemu premoru ponovno obujamo, s to razliko, da bo to po novem bienalna zgodba.