Iz prve vrste: Senzorium

Zavod Senzorium predstavlja enega drznejših gledaliških projektov pri nas, saj se v celoti posveča nekonvencionalnim gledališkim uprizoritvam.  Sodelovali so s številnimi priznanimi domačimi in tujimi ustvarjalci in ustvarili prepoznavne predstave v specifičnem senzorialnem izrazu.  

Senzorium je že vrsto let aktiven član Društva Asociacija, mi pa smo se tokrat za rubriko Iz prve vrste pogovarjali z umetniško vodjo in direktorico zavoda Barbaro Pio Jenič. Govorili smo o togosti administrativnega in razpisnega aparata pri zaznavanju in ustreznem vrednotenju kreativnih umetniških praks, težavah samozaposlenih v kulturi in drugih tematikah.

Ustvarjanje, ki se mu posveča Senzorium, je v slovenskem prostoru pionirsko in unikatno. Na kakšne težave ste naleteli in s katerimi se še soočate, ko skušate odločevalce prepričati, da je tovrstne inovativne projekte potrebno tudi finančno ustrezno podpreti?
Razpisne komisije na Mestni občini Ljubljana (MOL) so bolj skrbno izbrane, mogoče je tudi lažje, ker so lokalne. Do leta 2015 je večina odločevalcev na Ministrstvu RS za kulturo (MK) ocenjevala po kriterijih klasičnega ali eksperimentalnega teatra. V enem izmed komentarjev na avtorske projekte je celo zapisala, da moje »delo ni avtorsko«. Zato sem leta 2015 v okviru študija na AGRFT spisala magistrsko nalogo, kjer sem metodologijo, avtorski razvoj in proces senzorialnega gledališča v Sloveniji v enaindvajsetih letih strnila na sto strani. Odgovorni osebi za razpise sem nalogo tudi poslala, da bi jo lahko posredovala članom komisije.  Kdo je prebral in kdo ne, ne vem, v naslednjem razpisu sem dobila izjavo, da se ukvarjam z »dvomljivimi metodami<« zaradi uporabe vonjev.

Kakšne težave za vaše delo prinaša nerazumevanje odločevalcev, da se različni žanri sodobne umetnosti med seboj v realnem življenju prepletajo, medtem ko razpisi tega ne spodbujajo?

Mislim, da državni razpisi ščitijo birokratske postopke in birokrate pred odgovornostjo, da lahko »le opravljajo svoje delo« (H. Arendt); kljukajo in seštevajo točke.

Čeprav ima Slovenija na svojem področju senzorialno gledališče že več kot 20 let in čeprav je mednarodno priznano in ima vse večji vpliv na sodobno umetnost, pri nas še vedno spada na obrobje alternative. Ribo se sodi po tem, kako visoko na goro lahko zleze. Zato hodim še sama malo na goro, da me opazijo in mešam klasično gledališče s senzorialnim. Težava je v tem, da tudi v klasičnem gledališču kritiki zaradi nepoznavanja senzorialne metodologije ne upajo o prepletanju metod niti pisati. Na vseh frontah gre za nepoznavanje metodologije in temeljev senzorialnega jezika. A le čevlje sodi naj kopitar. Odločevalci MOL se trudijo s poznavanjem in tudi prepoznavajo delo in trud, vložen v avtorski razvoj jezika. Mislim, da senzorialna poetika, čeprav v zelo okrnjeni obliki, obstaja samo še zaradi lastnega investiranja in  lokalnih odločevalcev. To se mi ne zdi prav, saj ima Senzorium status društva v javnem interesu in dejansko na svetovni kulturni trg prinaša aktualne vsebine in metode. Vsa svetovna umetnost teži k potopitvi v dogajanje, senzorialni jezik jo nudi na vse možne načine in kombinacije.

Kako sicer ocenjujete razpisne mehanizme pri nas? Kaj so po vašem mnenju glavne težave in katere rešitve bi bilo potrebno vključiti, da bi razpisi potekali bolj tekoče?
Je kar veliko težav, to vemo vsi, izpostavila bom najbolj v nebo vpijoče:

•    Povečanje sredstev za kulturo, odločanje dejanskih strokovnjakov in ne političnih birokratov.
•    Zmanjšana birokratizacija postopkov.
•    Zaposleni na ministrstvu bi morali biti osebno odgovorni za svoje napake ali za škodo, ki jo z malomarnim ali namernim, direktnim ali posrednim (ne)delovanjem storijo organizacijam in posameznikom na področju kulture. Te so pri razpisih zelo pogoste iz njihove strani, sankcij pa ni. Tako pride do objektivizacije odgovornosti: se je zgodilo, se je zakompliciralo, se je spregledalo podatek… Nihče ne prevzame odgovornosti. Zaposleni je tisti, ki pregleda vlogo, ni se vloga sama pregledala in se vrgla v koš. Takih pomot se zgodi kar nekaj in nihče ne odgovarja. Za škodo, ki jo naredijo umetniku ali organizaciji, nihče ne odgovarja. Če nekdo naredi napako do stranke v privatnem sektorju v gospodarstvu npr. telefonski ponudniki, napišeš reklamacijo, te pokličejo, se opravičijo in ti dajo popuste na izdelke ali druge ugodnosti. Skratka prevzamejo odgovornost. Največja firma za kulturo pa ne. Nihče ni odgovoren. Lahko samo imaš ali pa nimaš sreče, da se ne zmotijo in vržejo tvoje vloge v koš. Ker jim ne moreš nič v tem času, ko je projekt planiran in v teku. Ko je mimo, pa ti noben denar ne povrne direktne in kolateralne škode njihove napake.

•    Paziti bi morali na higieno pri razpisih za javna sredstva. Ne morejo biti isti ljudje tisti, ki pišejo zakone, odločajo o razporeditvi javnih sredstev, nato pa se javiti na isti razpis direktno ali pa v sodelovanju z drugim prijaviteljem in si zaradi položaja omogočiti javna sredstva za svoj račun. Ne bi smeli imeti nikakršne koristi od odobrenih sredstev. Tega ne bi smelo biti ne v kulturi, ne v sociali, ne v gospodarstvu, ne v zdravstvu, ne v turizmu, nikjer! To je patološko in nehigienično. Saj gre za javna in ne zasebna sredstva.

•    Podvajanje vložene dokumentacije se mi zdi neekološko, neučinkovito in jalovo početje, ki ga zahtevajo. Zakaj za vsak projekt cel sklop medijskih odzivov in referenc? Zakaj pet kopij, če je lahko ena za vsakega prijavitelja. Spet nefleksibilnost birokratov.
•    Neporabljena sredstva bi morali razdeliti po določenih kriterijih do konca finančnega leta.

Kaj so po vašem mnenju največje težave na polju neodvisne kulture, ki bi jih morala politika spremeniti?

Parlament:
•    Politika bi morala najprej spremeniti koncept svojega obstoja. Izbrani politiki bi morali prestati teste izobraženosti, psihološke teste in teste čustvene inteligence. Biti politik je poklic, ki terja odločitve, ki vplivajo na vse ljudi. Država je največje podjetje. Za vodilna mesta in mesta za odločevalsko funkcijo bi morali biti za to delo in odgovornost do ljudi ustrezno usposobljen kader, ki se spozna tudi na kulturo in umetnost.

Ministrstvo za kulturo:
•    Povečana sredstva za nevladne organizacije v kulturi in podpora takim, ki so nekaj že pokazale v preteklosti.
•    Posebna, ločena sredstva za mednarodna sodelovanja in posebni razpisi zanje, tako kot včasih.
•    Da se sredstva za projekte in programe nevladnih organizacij strogo ločijo od sredstev za zaposlene v javnih kulturnih zavodih. Pod sredstva, ki jih dobi kultura iz državnega proračuna  se štejejo tudi plače tistih nestrokovnih zaposlenih, ki so dobili delovna mesta na MK po politični liniji, čeprav niso kulturniki, ampak le člani nekdanjih političnih garnitur, ki so odslužile svojemu namenu ter obdržali zaposlitev na MK, čeprav ne vemo, kaj tam počnejo.
•    Zaposleni na ministrstvu ne bi smeli omogočiti zaposlitve svojim sorodnikom ali intimnim partnerjem, čemur smo priča v zadnjem času. Minister tega ne bi smel dovoliti.

Kultura:
•    Omogočiti bi morali povezavo med kulturo in gospodarstvom, da bi gospodarstvo lahko podpiralo kulturo in dobilo za to davčne olajšave.
•    Neodvisna oz. nevladna kulturna scena je neke vrste razvojni oddelek v podjetju Država. Omogočiti bi morali zdrave zdravstvene, socialne in delovne pogoje za razvoj neodvisne kulture. V tem razvojno raziskovalnem oddelku se krešejo nove ideje, poti, inovacije in ta oddelek je potrebno podpreti, saj se najbolj genialne nove smernice rojevajo prav tu, šele kasneje se prenesejo v javne institucije. Poglejte razvoj svetovne umetnosti. Kje so se novi trendi rodili in nastali? V tovarni produkcij javnih institucij, ali na neodvisni sceni?

Država bi morala razumeti neodvisno kulturno sceno kot razvojni oddelek na področju kulture in podpreti obstoj, razvoj, raziskave in omogočiti umetnikom, da živijo dostojno življenje. Da imamo pravico in možnosti dopustov, pravico do zdravja in zdravega načina življenja, da se s trgom ne ustvarja dumping, da se ustvari sindikat, ki ščiti cene dela in storitev in zdravstveno in socialne pogoje za življenje. Omogočiti je treba sredstva za investicije in zaposlovanje kadra za NVO-je, ki so v javnem interesu.

Jeseni se nam obetajo tudi lokalne volitve. Kako komentirate stanje na področju lokalnih kulturnih politik? Kaj so tu po vašem mnenju glavni izzivi?
Glavni izziv za novega župana je, kako bo nadaljeval tempo in učinkovitost sedanjega. Njegove besede so zelo hitro postale meso. Poudarjam le izjemno sposobnost hitrosti in učinkovitosti, ki je v državi primanjkuje. V kulturi si želim, da bi odločevalci prepoznali dolgotrajnost, večji kontekst in pomen senzorialnega jezika v umetnosti nasploh, ne samo v gledališču. Senzorium je eden redkih strokovnih ponudnikov tovrstnih storitev v Ljubljani, Sloveniji in svetu. Senzorium in publika potrebujemo program, prostor in sredstva za stalno ponudbo, jaz pa, da bi lahko zaposlila kader v produkciji in organizaciji, saj je 15 urni delavnik 7 dni v tednu zame še vedno prekratek za vse delo, ki ga je potrebno opraviti. Kot samozaposlena v kulturi nosim vso odgovornost programa, razvoja in finančne likvidnosti zavoda že 22. leto. Nevladnim organizacijam naj se omogoči sredstva za program in investicije. Sedaj vse to krijem iz lastnega žepa. To ni prav, saj Senzorium ni profitno zasebno podjetje, ampak je neprofiten zavod in v javnem interesu. Moja izobraževanja in predstave so v glavnem brezplačna, razen kadar so v institucijah, ki imajo svoja pravila.

Na evropski ravni je v teku sprejemanja proračun za novo večletno finančno perspektivo. Program Ustvarjalna Evropa je zaenkrat uspel izboriti nekaj več sredstev. Kako sicer gledate na evropska sredstva in na povezovanje s tujino? Kakšni se vam zdijo mehanizmi in spodbude na evropski ravni?
Na evropski ravni so super, vendar potrebuje vsak EU projekt več ljudi, ki samo birokratsko stojijo za njim. Tako pri pisanju razpisa, kot pri realizaciji inpisanju poročil. Jaz sem bila takrat finančno, organizacijsko in umetniško odgovorna za projekt v vlogi producentke, organizatorke, sorežiserke in igralke v mednarodni ekipi 50 ljudi, od tega 40 mladih iz štirih držav. Projekt je bil resnično poseben, inovativen, obsežen, močan in izjemno dober, saj ga je umetniško vodil sam E. Vargas, oče senzorialnega gledališča. Kot partner nas je podprla tudi nacionalna RTV Slovenija in o projektu posnela dokumentarni film Izgubljene vezi. A imam žal zelo ignorantsko izkušnjo z Ministrstvom za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (ministrstvo je bilo v določenem obdobju pristojno za kulturo – MIZKŠ) na to temo.

Leta 2012 je bil čas, ko je bilo Ministrstvo za kulturo pod Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport. Senzorium je imel odobren in v teku evropski projekt za obdobje 2010-2012. Ministrstvo je leta 2012 ukinilo podporo evropskim projektom. Hkrati so tisto leto tudi ukinili razpis za projekte na področju uprizoritvenih umetnosti. Ker je to vse prišlo nenadoma, jaz pa sem že bila zavezana evropskemu projektu, za katerega sem morala zagotoviti še zajeten zalogaj financ na razpisu MOL pod okriljem dr. Grilca, na razpisu MIZKŠ, in delno z lastnimi nepovratnimi sredstvi. MOL tisto leto skoraj edinkrat ni odobril projekta, čeprav je bil na razpisu tisto leto po mojih podatkih edini projekt z evropsko podporo in gostovanjem. Proti koncu projekta v začetku leta 2012 sem bila seznanjena še celo z ukinitvijo razpisa na MIZKŠ za domače in evropske projekte. Kar se je zgodilo samo tisto leto.

Ostala je samo še ena opcija: izredna sredstva ministra. Zato sem mesečno od maja 2012 do decembra 2012 pisala ministru, da bi lahko iz svojih izrednih sredstev odobril podporo projektu, mu pošiljala medijske odzive, odrezke iz časopisov, in ga sproti obveščala o poteku in uspešnosti gostovanja in osemnajstih ponovitvah predstav. Kljub sprotnemu obveščanju, poročanju in razlagi, da nisem SNG Drama, ampak zasebna nevladna organizacija, ki se je soočila s politično odločitvijo sredi zelo močnega in odmevnega projekta, in kljub prošnjam, dokazilom o uspešnosti in zastopanosti Slovenije v tujini, odmevih mednarodne javnosti itn… sem čakala na sestanek z njim pol leta. Tudi ko je že bilo konec projekta, v letu 2012, ko je bila še možnost, da nekaj konstruktivnega naredi, je vsa poročila in korespondenco ignoriral. Edina informacija je bila, da se minister sam odloči in da naj počakam na sestanek. No, projekta je bilo konec, v projekt sem vložila svojih 30.000 evrov, v delu in financah. Minister pa me je na sestanek povabil januarja 2013, ko je bilo finančno leto 2012 zaključeno. Na sestanku me je obvestil, da je vsa sredstva za 2012 porabil, in da lahko odobri nekaj sredstev za nov, drug projekt, ki ga moram izpeljati v naslednjem letu. Dobila sem nov projekt z novimi stroški in simbolično višino sredstev, in spet ogromnim lastnim vložkom. Seveda sem v letu 2013 zbolela za izgorelostjo (triletni 18 urni delavnik, 7 delovnih dni), ki sem jo zdravila skoraj dve leti. Dolgov za EU projekt  še do danes nisem odplačala, poleti zaključim z NLB, imam pa še dolg pri zavarovalnici Merkur, kjer sem črpala sredstva življenjskega zavarovanja.

Evropski projekti so torej krasna zadeva, vendar le z domačo garantirano podporo za neprofitne nevladne organizacije.

Dobra stran te izkušnje je ta, da se povezujem v koprodukcije z javnimi institucijami, kjer je za vsako vrsto dela zaposlena vsaj ena oseba. Na EU razpise se žal trenutno nimam časa prijavljati, saj mi študij in vsebinske priprave za en projekt vzamejo več mesecev dela, pisanja, vaj itn.  Biti ustvarjalec in vodja zahtevnejših projektov in hkrati njihov producent in birokrat, se vedno bolj izključuje. Zato NVO-ji potrebujemo finančno podporo za zaposlovanje kadra in za investicije v osnovna sredstva.

Kakšni so vaši prihajajoči projekti?
Prvi prihajajoči projekt ima premiero 15. junija. Gre za senzorialno vodenje po utrinkih iz življenja v hotelu Tivoli, sedanje Švicarije, v koprodukciji  MGLC in Senzorium. To je rezultat večmesečnega izobraževanja.Drugi prihaja na oder oktobra, je del raziskave, kako vnašati senzorialne prvine v klasično gledališče, in kako uprizarjati poezijo. Zanima me vloga religij na položaj ženske in vrednote, ki jih več ni, in o katerih piše Kahlil Gibran v knjigi Prerok.  Senzorium v koprodukciji s tremi institucijami: PG Kranj, SMG Ljubljana in SSG Trst. Ob podpori MOL.