Kulturna premišljevanja: Vinko Möderndorfer

Ob kulturnem prazniku je kolumnistična rubrika Kulturosfere toliko bolj pomembno mesto refleksije dogajanja v kulturno političnem prostoru.

Kulturna premišljevanja tokrat gostijo lanskoletnega osrednjega govorca iz državne proslave od kulturnem prazniku, ki je z odmevnim govorom požel veliko odobravanja kulturnikov in hkrati vsaj malo načel vest politikov. Očitno je ta malo bil premalo, da bi se stanje pričelo izboljševati, kar predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer izraža tudi v svoji poslanici ob 8. februarju.

Dali smo jim svoj glas.
Tudi vzamemo jim ga lahko.

Svet se je v stotih letih morda res navzven spremenil, in če se je, se je zgolj na videz. Iste reči namreč danes le malo drugače poimenujemo. Ograja ali plot, kot bi lepo rekel Ivan Cankar, se danes imenuje tehnična ovira. Brezpravni hlapec Jernej, dninar brez pravic, kot je znal zapisati pisatelj, je danes prekarec. Bežanje pred dacarji pa davčna optimizacija. Razprodajo narodovega premoženja imenujemo iskanje strateških partnerjev. Laž, ki je bila v Cankarjevih časih samo enozložnica laž, danes imenujemo alternativno dejstvo. In celo vojni znamo reči mirovno posredovanje. Svet se je spremenil samo toliko, da je človek v enaindvajsetem stoletju izgubil večino težko pridobljenih pravic, izborjenih v minulem 20. stoletju. In s položajem umetnosti v družbi je enako.

»… kultura je nepotrebna tako ljudstvu kakor narodu!« je Ivan Cankar zapisal v predavanju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura v Trstu že leta 1907. Z nekaj besedami je grenko strnil svoje spoznanje glede splošnega vzdušja, ki je takrat obvladovalo dolino šentflorjansko: da, kultura je nepotrebna tako ljudstvu kakor narodu! Sprašujem se: kaj je danes drugače?

Cankar je bil prepričan, da biti umetnik ni samo poklic, ampak je poslanstvo, ker je umetnik vest družbe, je njena duhovna refleksija. »Zgodovina narodove kulture je zgodovina naroda samega,« je zapisal. Svoje pisateljsko poslanstvo je čutil kot neprestano kritiko slovenstva, kot zrcalo, ki naj ga umetnik vztrajno drži svojemu narodu pred obraz.

Umetnost je pravzaprav edina prava, neideološka opozicija neumnostim oblasti, bodisi vladnim in bodisi parlamentarnim. In morda je prav v tem odgovor, zakaj vse vlade, ne samo slovenske, tudi mnoge evropske, želijo umetnost enkrat za vselej potisniti v sfero prijetne zabave, neobvezne refleksije, med srečne urice preživljanja prostega časa po celodnevnem prekarnem delu. Moč kritične umetnosti bi radi utopili v vsesplošno komercializacijo, kjer sta pomembnejša tako imenovana gledanost in dobiček kot pa resnična kakovost.

Živimo namreč v družbi, ki bolj ceni tiste, ki prodajajo, kot tiste, ki ustvarjajo. Umetnost je zato z vsako novo vladno garnituro samostojne Republike Slovenije potisnjena še bolj na obrobje narodovega življenja. Vsakič bolj odločno in celo brez sramu. Čemu? Prepričan sem, da zato, da bi umetnost popolnoma marginalizirali.

Ivan Cankar je bil nekoč svobodni pisatelj. Danes bi najbrž imel podjetje Cankar s.p., a se s svojim pisanjem ne bi mogel preživeti. Tako kot ne more preživeti večina slovenskih sp-ejev. Vlada je namreč mnoge, tudi umetnike, prisilila v ustanovitev sp-jev.

S tem se vlada trka po prsih, kako v naši deželi pada število brezposelnih. V resnici pa samo raste število sp-jev, ki pa so prav tako lačni in brez dela, kot so bili prej. Nekakšna novodobna potemkinova vas. Ena mnogih demagoških prevar slovenskih oblasti. Pred stotimi leti pa je lahko Cankar živel zgolj od svojega ustvarjanja, katerega je uporno imenoval delo. Umetnik dela, je pisal, trdo dela, je rekel, in za svoje delo mora biti plačan, je na koncu pribil.

Spomnimo se, kako se je v minulem letu oglasil slovenski filozof, odličen pesnik, prevajalec, intelektualec, oče treh otrok, ko je javno razgalil svojo socialno stisko, smo bili pretreseni. Pesnik, ki se je sam izpostavil, ker ne more, kljub delu, preživeti svoje družine, žal ni edini. Mnogi v tej deželi gladujejo s tihim sramom, ki pa ni sram zaradi svoje lastne bede, ta sram je že davno presežen. Ljudi v tej deželi je sram za Slovenijo, saj zelo dobro vedo, kakšno prihodnost ima država, v kateri stradajo doktorji filozofije, pesniki, prevajalci … Ali je dolina Šentflorjanska res dežela, v kateri morajo znanstveniki in raziskovalci na cesto, da bi oblast prepričali o nujnosti njihovega obstoja, a morajo ljudje res pred parlament, da bi oblastniki videli, da slabo živijo, morajo šolniki, umetniki res nositi transparente pred vlado, da bi oblast sprevidela, da so vsi ti ljudje za obstoj naroda nujni, da so oni narod? bi nas naravnost vprašal Cankar. Slovenija je majhna dežela, malo nas je, zato bi morali, in lahko bi poskrbeli drug za drugega. Politiki pa bi morali biti na čelu te skrbi. Zato smo jim dali svoj glas. Tudi vzamemo jim ga lahko.

Vinko Möderndorfer, pisatelj, režiser, dramatik, pesnik in esejist

* Stališče avtorja ne odraža nujno stališče uredništva glasila Kulturosfera, ki ga izdaja Društvo Asociacija.