Iz prve vrste: predstavitve članov Asociacije

Ena izmed najpomembnejših elementov Društva Asociacija je neizmerna količina znanja in izkušenj, ki jih imajo naši člani in članice. Asociacija tako predstavlja platformo nenehnega izmenjevanja znanj, vedenja in idej. 

Vsak mesec bomo predstavili nekaj naših članov in njihova mnenja glede aktualnih kulturno-političnih izzivov. Tokrat smo se pogovarjali s predstavniki zavodov Projekt Atol, Emanat in Radia Študent ter Igorjem Vidmarjem.

ZAVOD PROJEKT ATOL: »V celotnem sektorju vlada kultura samo-izčrpavanja, strahu in negotovosti.«
Projekt Atol uradno deluje od leta 1994, neuradno pa še kakšni dve leti več. Trenutno ima svojo dejavnost razvejano predvsem v mednarodnem smislu, na vsebinskem pa ga zaznamuje delovanje nekje med tehnologijo in znanostmi na eni, ter umetniškim izrazom na drugi strani.

Prosimo, da na kratko predstavite vaše dejavnosti in izpostavite glavne poudarke vašega dosedanjega dela.
Projekti, ki se jih lotevamo, so pogosto povsem raziskovalni, skoraj praviloma pa organizacijsko in neredko tudi finančno razmeroma zahtevni. Prav zato je velik poudarek na internacionalizaciji našega delovanja, saj neredko v Sloveniji ni prostora ali razstavišča, ki bi razpolagal s potrebno tehnološko infrastrukturo, ali pa so namenska sredstva za izvedbo nekaterih projektov bistveno premajhna.

Na tem mestu bi radi izpostavili dolgoročno delovanje znotraj večletnega projekta Iniciativa za arktično perspektivo, s katero smo se samo v letu 2014 predstavili na Bienalu v Moskvi, dvakrat smo gostovali na Japonskem, ob koncu leta pa imeli eno osrednjih izpostavitev na odmevnem Montrealskem bienalu ter celo Oblikovalskem bienalu v Istanbulu. Prav v povezavi z API je nastal projekt Changing Weathers, za katerega smo prejeli sredstva Evropske komisije.

Po drugi strani Projekt Atol v svojih programih že tradicionalno velik poudarek daje projektom komunikacije, omrežij, migracij in podobno. Nedvomno mnogo umetnikov pozna projekt Makrolab, a iz zadnjih let naj morda raje izpostavimo projekt Ničesar ne smemo imeti za samoumevno, ki smo ga prvič predstavili v sklopu programov Evropske prestolnice kulture v Rigi, nato pa takoj še na Pittsburškem bienalu. Vsebine, kot so tehnologije nadzora prek informacijskih omrežij so stalnica našega raziskovanje že v času pred Snowdnom, a vse skupaj je v post-Snowdnovskem svetu dobilo ponoven zagon.

Znotraj Projekta Atol deluje tudi založba rx:tx, katere zgodba ima prav tako že dolg rep, saj ustanovitev sega v leto 2002. Prav tako kot pri ostalih smo v smislu pozicioniranja usmerjeni predvsem navzven, torej v tujino, pa čeprav izdajamo predvsem glasbo domačih glasbenikov. Žanrsko smo vezani na počasnejše elektronske ritme, nekako v območju tega, kar je zaznamoval enostavni pojem beats. No, in če pri založniškem programu gledamo predvsem v tujino, se pri seriji rx:tx predstavlja posvečamo predvsem kakovostnim gostovanjem tujih glasbenikov, prav tako pa skušamo delovati čim bolj povezovalno in sodelovati z izjemnim številom domačih glasbeno-prireditvenih formacij, ki jim včasih rečemo kar crewi. Ti so namreč zares tisti, ki delajo sceno, in znotraj katerih se kalijo najboljši domači kovači beatov.

Na koncu ne gre tudi brez strateškega sodelovanja Projekta Atol z Društvom Ljudmila, s katerim smo v zadnjih dveh letih pripravili toliko izjemnih projektov, da je že poskus naštevanja presežkov precej hitro krivično početje. A naj vseeno poskusimo: Začeli smo z Intervali Nataše Muševič, s katerimi smo raziskovali možnosti zvočnega pogona, nato sta sledila Soundlighter ekipe IZLAND in jesusonecstasy ter gotovo eden umetniških presežkov, Nevromat Lenke Đorojević, Mateja Stupice in ekipe. Vsi si bomo za vedno zapomnili prvi PIFcamp, prvi mednarodni hekerski kamp.

Kakšno je po vašem videnju splošno stanje profesionalnih NVO in samozaposlenih v kulturi?
Slabo in zavidanja vredno hkrati. Nobena skrivnost ni, da kulturni sistem v Sloveniji potrebuje korenito reformo. Kjer NVO v kulturi še delujejo, zares opravljajo izjemno delo, še zlasti če upoštevamo razmere, v katerih morajo delovati. To je zlasti očitno v zadnjih letih, ko je skupek sredstev za ustvarjanje kulturnih vsebin drastično padel tako znotraj sistema programov javnih zavodov kot tudi pri oblikah sofinanciranja programov NVO, rezultati delovanja NVO pa so v resnici še vedno zelo dobri. A žal so ti rezultati nastali predvsem z izjemno mero odrekanja in tako je danes delovanje v NVO na dnevni ravni tudi spopadanje z oblikami izjemne izčrpanosti.

Vse skupaj postane še hujše, če zamenjamo fokus iz neodvisnih organizacij na samozaposlene v kulturi. Če ni programskih sredstev, tudi umetniki in ostali samozaposleni ne morejo do honorarjev. Kulturni trg pa je tako ali tako mrtev. Kombinacija statistik in dejanj na področju kulture v zadnjih nekaj letih pravzaprav prikazujejo grozljivo sliko tega, da dialog med odločevalci in samozaposlenimi ter NVO vse bolj deluje kot govor eden mimo drugega. Na eni strani sedijo radikalno podplačani umetniki in nekatere organizacije, ki živijo od projekta do projekta, na drugi pa ljudje, ki s sodobnim intelektualnim prekariatom nimajo nobene prave izkušnje in ga občasno celo vulgarno obravnavajo kot nepotrebno dramatiziranje. Siti torej lačnemu ne verjame, lačni pa ne govori pravega jezika mize, na kateri se režejo poteze. Posledica tega je kultura samo-izčrpavanja, strahu in negotovosti v celotnem sektorju.


IGOR VIDMAR: „Glede samozaposlenih so stvari vse slabše.“
Širši javnosti je Igor Vidmar verjetno najbolj poznan kot kolumnist, novinar in aktivist, sicer pa je bil in še vedno je aktiven predvsem na področju glasbe, kjer deluje kot promotor, manager in producent. Veliko stika je imel z alternativno glasbo, še posebej punkom. Bil je urednik na Radiu Študent, uredil je kultni stripovski album Magno Purgo, spopadal se je z oblastmi nekdanje države in na vse možne načine služil kot trn v peti udobnemu malomeščanskemu življenju.

Prosimo, da na kratko predstavite vaše dejavnosti in izpostavite glavne poudarke vašega dosedanjega dela.
Moja dejavnost zadnjih 37 let je organizacija koncertov alternativne popularne glasbe – »domače« in »tuje«. Glavni poudarki so bili: za »domače«- estetska in družbena relevantnost; za »tuje«: enako.

Kakšno je po vašem videnju splošno stanje profesionalnih NVO in samozaposlenih v kulturi?
O tem stanju težko sodim nasploh. Glede na stvarno padanje državne finančne podpore in narativne odzive prizadetih bi sklepal, da je »profesionalnih NVO« vse manj, vendar nisem opazil nobenega pomembnega bankrota ali samoukinitve. Glede sodbe o samozaposlenih sem še bolj zadržan, lahko pa si mislim, da je tudi vse slabše. A kot nekdo, ki je bil ves čas svoje dejavnosti odvisen od javnega denarja – pardon, »sredstev« za okoli 3 odstotke skupne vrednosti mojih projektov, res težko sodim.


ZAVOD EMANAT: „Tržna logika je uničevalna za področje kulture.“
Zavod Emanat je produkcijska hiša s statusom delovanja v javnem interesu. Ustanovljen je bil leta 2006, z vizijo afirmacije in razvoja plesa in sodobne umetnosti kot dinamičnega in raznolikega polja umetniške ustvarjalnosti, vpete v sodobni kulturno umetniški in družbeno politični prostor.

Prosimo, da na kratko predstavite vaše dejavnosti in izpostavite glavne poudarke vašega dosedanjega dela.
Svojo osrednjo vizijo Emanat udejanja z razvijanjem dejavnosti na treh področjih: odrska in AV produkcija, izobraževanje in založništvo, pri čemer kot ključen za razvoj področja prepoznava nujnost njihovega sočasnega izvajanja in vzajemnega prepletanja. Tako se posebno pozornost namenja interdisciplinarnosti oziroma spodbujanju dialoga in izmenjavi znanj med različnimi umetniškimi disciplinami ter vpetosti v lokalni in mednarodni prostor.

Kakšno je po vašem videnju splošno stanje profesionalnih NVO in samozaposlenih v kulturi?
Medtem, ko nimamo dostopa do dejanskih številk in objektivnih raziskav glede splošnega stanja, se z našega vidika zdi, da je t.i. nevladna kulturna scena globoko podhranjena in je skozi pogoje subvencij pod vedno večjimi pritiski, da mora za vse manjši denar producirati vse več. Ni videti, da bi s strani uradne kulturne politike sploh obstajala vizija, kaj šele strategija, kako omogočati nevladno sceno, kako spodbuditi razvoj in njeno neodvisnost – tudi od državnih subvencij. Edini korak, ki je viden, je zapiranje pipice državnih in lokalnih subvencij brez kakršnekoli ideje o posledicah in nadaljnih korakih. Iz premikov ali njihove odsotnosti je jasno, da odgovorni pravzaprav ne vedo, kakšen je smisel obstoja neodvisnih nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi.
Po drugi strani pa je jasno, da je družba vse bolj prežeta z neoliberalno logiko v smeri prostega trga, ki naj bi poskrbel za vse, kar človek potrebuje. Medtem, ko je – splošno gledano – neka mera tekmovalnosti nujna za razvoj tudi kulturnega področja, pa je jasno, da je pretežno tržna logika, ki vse bolj definira tudi najbolj alternativne in raziskovalne predele umetniškega ustvarjanja, v veliki meri uničevalna za področje kulture. Trg z roko v roki z državo iz dneva v dan najbolj neusmiljeno jemlje samozaposlenim in nevladnim organizacijam.


RADIO ŠTUDENT: »Imperativu konkurenčnosti se je potrebno zoperstaviti s solidarnostjo.«
 Radio Študent v slovenskem medijskem prostoru zaseda pomembno mesto, ki s svojim neodvisnim in ustvarjalnim duhom vse od ustanovitve konec šestdesetih  v naš prostor prinaša številne novosti na področjih glasbe, kulture, novinarstva in drugih. Prepoznaven je po neodvisnem intelektualnem naboju in zato ne čudi, da so številni danes vidnejši intelektualci nekoč soustvarjali program Radia Študent. Ta pa tudi v tekočem pomilenijskem obdobju ohranja vso ostrino in se na različnih področjih odziva na relevantne družbene teme, kreira umetniški program, predstavlja in ocenjuje najnovejšo umetniško humanistično produkcijo in se seveda na vseh ravneh ukvarja z glasbo.

Prosimo, da na kratko predstavite vaše dejavnosti in izpostavite glavne poudarke vašega dosedanjega dela.
Radio Študent je ena najstarejših evropskih urbanih nekomercialnih radijskih postaj. Študentski nekomercialni radijski program oddaja preko edine obstoječe frekvence 89,3MHz iz edinega oddajnika na ljubljanskem gradu, s katerim se pokriva širše območje Ljubljane – področje z okoli 500.000 prebivalcev – potencialnih poslušalcev, spremlja se ga lahko tudi preko naše spletne strani.

Poleg ustvarjanja in oddajanja izobraževalnega, umetniškega, informativnega in glasbenega programa, je enako pomembna tudi njegova vzgojno izobraževalna vloga – tako medijskih kadrov kot poslušalstva. Temeljno vodilo programske politike Radia Študent je neodvisno ustvarjanje programa, ki se ne prilagaja okusu povprečnega poslušalca komercialnih radijskih postaj, ampak skuša s podajanjem tehtnih vsebin na vseh področjih ustvarjanja dvigovati kriterije zahtevnosti poslušalstva.

Med programskimi sodelavci prevladujejo mladi oziroma študentke in študenti, kadri se obnavljajo z letnimi avdicijami za napovedovalce, tonske tehnike, novinarje in kreativne sodelavce marketinga.

Kakšno je po vašem videnju splošno stanje profesionalnih NVO in samozaposlenih v kulturi?
O stanju nasploh je težko govoriti, ker to polje prečijo številni, medsebojno povsem različni vzorci delovanja. Prvi in najbolj splošen odgovor bi seveda lahko bil, da je stanje slabo: med NVO-ji (kot tudi med samozaposlenimi) vladajo konkurenčni odnosi (za kar seveda ne krivimo samih akterjev), ki po definiciji preprečujejo plodna sodelovanja, ki bi bila v tem trenutku najbolj potrebna. Menimo, da se je potrebno imperativu konkurenčnosti zoperstavljati na različne načine, eden od ključnih pa bi bila vzpostavitev nekakšne splošne solidarnosti med enako pozicioniranimi organizacijami in posamezniki.

Med samozaposlenimi v splošnem prevladujeta dva glavna vzorca: osebe, ki sicer zaslužijo za preživetje, vendar se morajo zaradi tega samo-eksploatirati preko vseh meja (preveč dela, manko zasebnega življenja, zdravstveni problemi) ter tisti, ki ne morejo pridobiti dovolj dela in životarijo na socialnem robu. Podobno velja tudi za NVO-je: le redki so se v novih zaostrenih razmerah znašli, večini ostalih pa ne preostane drugega kot negotovi poskusi držanja nad gladino. Tudi od institucij bi morali zahtevati, da čim bolj upoštevajo načelo egalitarnosti ter jasno opozarjati na principe (sicer neizogibnega) klientelističnega delovanja.